Živijo za parabiatlon

Rudno polje – Vse bolj se razvija tudi parabiatlon. Pretekli teden je Pokljuka prvič gostila svetovno prvenstvo. »Je sploh prvo pod okriljem Mednarodne biatlonske zveze, ki je parabiatlon v celoti vzela pod svoje okrilje,« je pojasnila Nina Jakhel iz OO Pokljuka, ki se je tokrat izkazal še kot odličen organizator parabiatlonskega tekmovanja.

V primerjavi s tekmami biatloncev so na prizorišču morali poskrbeti za nekatere prilagoditve. »Nekoliko smo spremenili proge, prilagoditve so tudi na strelišču. Petnajst tarč je za zračno puško, deset pa laserskih za slepe in slabovidne. Vsi streljajo na razdalji deset metrov. Med tekom ne nosijo pušk. Te jih čakajo na strelišču,« je največje spremembe predstavil Matej Kordež, vodja tekmovanja. »Lepo je videti, s kakšnim zanosom trenirajo, kako jim prav nič ni težko. Vsi občudujemo njihovo močno voljo,« je nadaljeval. »Kako se spoprijemajo z omejitvami, ki jih imajo, je res neverjetno. Lahko so spodbuda za vse nas,« je dodala Nika Jakhel.

Parabiatlon tudi v Braziliji

Pomerilo se je okrog 90 tekmovalcev iz 16 držav v treh kategorijah (stoječi, sedeči, slepi in slabovidni). Največ jih je prišlo iz Ukrajine. Med državami udeleženkami so nekatere z dolgo parabiatlonsko zgodovino, spet druge so na začetku te poti, kot na primer Brazilija. »Imamo dober program, podporo države, tako da bomo parabiatlon lahko razvijali še naprej. To je šele naša druga sezona, šest ali sedem let pa tekmujemo v parasmučarskem teku. Večina jih je v obeh športih. Največ treninga opravimo na tekaških rolkah, dva do tri mesece smo na snegu v Evropi, bazo imamo tudi v Argentini. Na prvenstvo na Pokljuko smo prišli s štirimi parabiatlonci, imamo jih še nekaj več. Pri nekaterih je invalidnost prisotna od rojstva, spet pri drugih je posledica poškodbe ali bolezni,« nam je povedal Matheus Terroni, trener parabiatlonske reprezentance Brazilije.

Med najbolj izkušenimi in uspešnimi v tem športu je 33-letna Nemka Anja Wicker. »Od leta 2011 sem že v reprezentanci Nemčije, leta 2010 sem bila prvič na tekmi svetovnega pokala. Največji uspeh sem dosegla na paralimpijskih igrah v Sočiju z zlato in srebrno medaljo, bronasta sem bila v Pekingu, tu so še medalje s svetovnih prvenstev in svetovnih pokalov. Imam že kar lepo zbirko. Šport je moje življenje, pomeni mi svobodo, spoznavam svoje meje, sem v družbi krasnih ljudi, skratka – drugačnega življenja si ne znam predstavljati. Treniram dvakrat na dan,« je dejala. Športno pot je začela v parakolesarstvu, nato v teku na smučeh, potem pa je poskusila še biatlon, ki ji je najbolj všeč. Biatlon je v Nemčiji zelo priljubljen. »Parabiatlon seveda še zdaleč ni na tej ravni, se pa tudi o nas piše in govori. Vedno več ljudi pozna tudi parabiatlon. Naša ekipa se povečuje, prihajajo tudi mladi,« je nekaj besed namenila tej temi. Na Pokljuki je njihove nastope spremljala nemška televizija, prisoten je bil tudi novinar.

Slovencev še ni

Tekmovanja so bila v prenosu na ogled na spletu, podpore so bili udeleženci deležni tudi s tribun. V sodelovanju OO Pokljuka in Zveze za šport invalidov Slovenije - Slovenskega paralimpijskega komiteja je prišlo okrog dvesto otrok, ki so se poskusili na poligonu za parašport ter navijali in spodbujali tekmovalce. Med njimi žal ni bilo slovenske predstavnice ali predstavnika. »Trudili se bomo, da bi bilo v prihodnje drugače, in se aktivno vključili v razvoj parabiatlona v Sloveniji. Del zapuščine tega svetovnega prvenstva bo namenjen prav temu,« je še povedala Nika Jakhel. »Škoda, da še nimate predstavnika. Lepo bi bilo, če bi bila zraven tudi Slovenija. Naredite malo reklame, da bo novica prišla med ljudi,« pa so bile besede Anje Wicker.