Živo srebro

Marija in Andrej Štremfelj sta legendarna alpinista, ki sta osvojila številne osemtisočake in bila tudi prvi zakonski par na svetu, ki je skupaj stal na najvišjem vrhu sveta, Mount Everestu. A četudi sta oba že nekaj let upokojena, še vedno hodita po hribih, sta gorska vodnika, plezata, predvsem pa s svojim načinom življenja dokazujeta, da leta niso ovira, da človek ne bi ostal aktiven. Tako sta pred tremi leti prehodila Veliko himalajsko pot, ki velja za eno fizično najbolj zahtevnih preizkušenj na svetu. Kar 1600 kilometrov dolgo pot sta premagala v enem samem zamahu, v 88 dneh, pri tem sta opravila približno 83.000 višinskih metrov vzponov in spustov, bredla reke, bila lačna, mokra, a nista odnehala, sta povedala na dogodku Lahko.si, ki ga je 1. oktobra, na svetovni dan starejših, pripravila Ljudska univerza Jesenice ob podpori Andragoškega centra Slovenije. S prireditvijo in motivacijskim predavanjem zakoncev Štremfelj so želeli spodbuditi starejše k učenju, druženju, ustvarjanju; kot so poudarili, za nove izzive, nove izkušnje, nova poznanstva nisi nikoli prestar.

Pa za polno, zadovoljno, aktivno starost ni treba v Himalajo. Poznam ljudi, ki pri petinsedemdesetih letih vodijo podjetje, letijo z jadralnim padalom, kolesarijo, tečejo maratone, potujejo po svetu, planinarijo. In ko vprašam enega od njih, zakaj se ne ustavi, mi odgovori, da predvsem zato, ker se zaveda, da ima pred seboj morda le še deset lepih poletij. Druga mi zatrdi, da ji v teh letih nič ne manjka; sicer res zmore manj, kot je včasih, a hkrati ji starost prinaša tudi radost. Predvsem se ji zdi, da se manj obremenjuje s stvarmi, ki so se ji nekoč zdele ogromne, zdaj pa so izgubile težo.

To je lepo ubesedil Oliver Sacks, ameriški nevrolog in avtor, v knjigi Hvaležnost, v kateri piše, da z leti lahko človek uvidi širšo sliko življenja. Spominja se ljudi, ki jih je srečal, dogodkov, ljubezni, izgub, lastnih napak in uspehov. Kot pravi, starost lahko prinese več miru in več svobode; človek ni več ujet v dokazovanje, kariero in pričakovanja drugih. Sam je pred smrtjo čutil predvsem hvaležnost. Za življenje, ki ga je živel, za vse lepo in tudi vse težko. In kako čudovito je poimenoval to obdobje: ker je Hvaležnost napisal, ko je bil star osemdeset let, je tem srebrnim letom rekel živo srebro; 80 je namreč številka tega elementa v periodnem sistemu.

Podobno sta pripovedovala zakonca Štremfelj. Govorila sta o predvsem hvaležnosti za vse, kar sta imela priložnost doživeti. In še o nečem: o dragocenosti odnosov. Ne glede na vse osvojene vrhove je bila vselej v središču – družina. In v resnici je to tisto, kar največ šteje, v vseh življenjskih obdobjih.