Ljubiteljica gora in gibanja v naravi

Kranj – Mojca Koligar v tekmovalnem športu in rekreaciji še ni dolgo, je pa dosegla že kar nekaj uspehov, med drugim je v gorskem teku aktualna balkanska in državna prvakinja ter slovenska gorska tekačica leta 2019.

Ste kar znano ime v tekaških krogih. Kako bi se predstavili, kaj je tisto, kar bi poudarili o sebi?

Ne bi rekla, da sem znano ime v tekaških krogih, sem pa kar znana med gorskimi in trail tekači. Tudi zato, ker sem bila v letih 2017–2019 članica slovenske reprezentance v gorskem teku in gorskem maratonu ter zastopala Slovenijo na evropskih in svetovnih prvenstvih. Rojena sem leta 1982 v Novem mestu. Odraščala sem na manjši kmetiji v vasici blizu Šentjerneja. Da sem pristala v Kranju, je kriv študij na Fakulteti za organizacijske vede, da sem ostala, pa je zaslužen partner Robi. In gore. Sem aktualna državna in balkanska prvakinja v gorskem teku, najboljša gorska tekačica leta 2019, po izobrazbi univerzitetna diplomirana organizatorka dela, sicer pa velika ljubiteljica gora in gibanja v naravi ter organizacije športno-rekreativnih projektov ter dogodkov. Moj hobi so potovanja, obiski različnih delavnic na temo osebne rasti, podjetništva in naravnih oblik zdravljenja. Želja po samoizpopolnjevanju, osebni rasti, odkrivanje nečesa novega, izboljšanje svojih sposobnosti in pripravljenosti ter pridobivanje novih veščih so tisti motivacijski dejavniki, ki mi dajejo zagon v vsakdanjem življenju. Sledim temu, da je človeški organizem ustvarjen za gibanje in deluje pravilno, če ga je v njegovem vsakdanjem življenju dovolj. Prispeva k skladnemu razvoju duha in telesa vsakega posameznika. Osebno odgovornost za kvaliteto življenja in zdravja želim približati slehernemu posamezniku.

Pogled na leto 2019: kako uspešno je bilo za vas v športnem smislu?

Sezono 2019 bi težko ocenila kot zelo uspešno, saj sem na evropskem prvenstvu v gorskem teku, ki je bil glavni cilj sezone, plačala davek neprilagojenosti na višino in z dvajsetim mestom zaostala za osebnimi pričakovanji. Sem pa imela odličen začetek in spodbuden zaključek sezone. Vmes veliko trdega dela, postopnega napredka, ponovne prekoračitve meje s poškodbo in vsakodnevno spopadanje z bolečino. Za konec sezone pa iskanje pravega tekaškega koraka, nabiranje moči in hitrosti ter nepopisno veselje, ko znova stečeš brez bolečine. Za največje uspehe štejem naslov balkanske prvakinje, zmago na državnem prvenstvu v gorskem teku in nekaj dobrih uvrstitev v mednarodnem merilu, kot je šesto mesto na tekmi svetovnega pokala Grossglocknerlauf.

Vaša tekmovalna pot še ni tako dolga. Prva tekaška tekma, kako se je izšlo in zakaj odločitev za tekmovanja?

Leta 2017 sem zaključila poglavje na poslovnem področju in potrebovala nov izziv. Tokrat osebni. Odločila sem se, da se preizkusim v trail teku. Prvi tekmovalni je bil trail v zasavskih hribih, Knap trail. Zmagala sem in premagala tudi vse fante, kar mi je dalo kar nekaj zagona. Všeč pa mi je bila tudi socialna komponenta, ki sem jo zaznala. Od takrat naprej sem se še toliko bolj zagnano lotila gorskega teka, zmagala na državnem prvenstvu in se uvrstila v reprezentanco za evropsko prvenstvo na Veliki planini.

V športu pa ste verjetno že celo življenje?

Drži. V osnovni šoli sem trenirala atletiko, se v četrtem razredu specializirala za skok v višino, kjer seveda nisem imela nobenih pogojev za uspeh, saj sem bila premajhna. Sem pa postala državna prvakinja v svoji kategoriji. Po prehodu v srednjo šolo sem zapustila atletske vode in tekla le še občasno. S študijem in selitvijo na Gorenjsko pa se je marsikaj spremenilo, obzorja gibanja so se razširila. Spoznavala sem nove športe, od plezanja, padalstva do turnega kolesarjenja. Gibanje je postalo moj dnevni spremljevalec. Na začetku sem pretežno tekla v gozdu in po polju ter zahajala v hribe v okolici Kranja. Tek je bil neke vrste sprostitev in odmik od vsakdanjih težav. Pogosto sem med tekom našla nove rešitve obstoječih težav, problemi so izgubili težo in rodile so se nove ideje. V zadnjih letih pa sem prešla z ravninskega teka po asfaltu in makadamu na trail tek v hribih in gorah.

Od prve tekme do danes vseskozi napredujete. Kaj je vaš recept za uspeh?

Napredujem res, a morda ne tako hitro, kot bi si želela, saj so me že dvakrat ustavile poškodbe. Leta 2018 sem izgubila polovico sezone zaradi stresne frakture medenice, leta 2019 tretjino sezone zaradi vnetja v stopalu. Zdi se mi pomembno, da sem ugotovila, da so razlog za poškodbe telesna nesorazmerja in šibkost določenih mišičnih skupin. Odpravi tega se sedaj tudi veliko posvečam. Na splošno pa bi recept za uspeh v gorskem teku pripisala trdemu delu, vztrajnosti in potrpežljivosti.

Se je v teh letih spremenil vaš odnos do športa?

Odnos se je precej spremenil, saj sem bila prej v vlogi organizatorke, spremljevalke in opazovalke, danes sem v vlogi akterke. Na lastni koži preizkušam različne metode in iščem pravo mejo treninga, regeneracije in tekmovanj. V teoriji je vse dokaj enostavno, v praksi pa niti ne. Problem je tudi sam sistem, v katerem gorski tekači nimamo pravega mesta. Tako danes še veliko bolj cenim športnike, ki so imeli pogum, izstopili iz sistema in šli svojo pot, pri tem pa bili uspešni.

Športna statistika leta 2019?

Svoje aktivnosti spremljal s pomočjo ure. Uporabljam kar veliko funkcij: od tistih, vezanih na načrtovanje in spremljanja treninga, do tistih, ki so vezane na spanje, srčni utrip in stres. Nisem pa med tistimi, ki zbirajo kilometre in višinske metre oz. nasprotno, vsako leto bolj dajem poudarek kakovosti in ne količini. Tako se število kilometrov zmanjšuje. Leta 2017 sem pretekla šest tisoč kilometrov, leta 2018  4100, lani pa 3.400, skupno osemsto ur aktivnosti.

V trening vključujete samo tek ali tudi druge športe?

V preteklem letu sem v trening začela vključevati tudi druge športe, kar pomeni, da poleg tekaškega treninga tri- do štirikrat tedensko opravim še funkcionalni trening in enkrat do dvakrat tedensko pilates. V toplejših dnevih pa kakšen tekaški trening zamenjam z gorskim kolesarjenjem in plavanjem.

Imate trenerja ali trenirate po svojem programu?

Imam svoj okvir treningov, ki jih prilagajam tudi glede na počutje in občutek utrujenosti. Zavedam pa se, da bi za svoje visoke cilje potrebovala bolj sistematični pristop in trenerja. Z željo, da izboljšam svojo atletsko pripravljenost, potekajo pogovori v tej smeri.

Vaš običajen dan?

Vstajanje ob 4.45, funkcionalni trening ob 5.45, zajtrk ob 7. uri, intenzivni tekaški trening ob 8.30, delo od 10. do 17. ure, pilates ali nizkointenzivni tekaški trening ob 17.30, večerja ob 19. uri, ob 20. uri regeneracija z vibracijsko pištolo ali t. i. valjčkanjem, spanje ob 21.30.

Zaradi koronavirusa so odpovedane tudi tekaške tekme. Kako se temu prilagajate?

S prihodom koronavirusa se je življenje precej upočasnilo. Osebno me odpovedi tekem ne motijo, saj se toliko bolj lahko posvetim odpravi slabosti in izboljšanju atletske pripravljenosti. Bi me pa zelo zmotila omejitev gibanja na svežem zraku. Tega si ne predstavljam.

Nekaj tekem ste že imeli, tudi v tujini?

Na začetku leta sem se odločila, da zimski del sezone tekmujem v zimskih vertikalih, ki potekajo po smučiščih navzgor. Vsaka preizkušnja je prinesla svojo zgodbo in nepozabno doživetje. Za dober rezultat pogosto niso dovolj le surova moč, hitrost in fizična pripravljenost. Potrebni so dobra oprema, tehnično znanje za gibanje po snežni strmini, taktika in popolna osredotočenost. V Madonni di Campiglio sem zmagala, v Val Gardeni sem bila druga, na slovitem Streifu v Kitzbühelu pa tretja. Glede na to, da je to moja prva zimska sezona vertikalov in da z izjemo kilometrov na teh preizkušnjah moje noge niso občutile snega, sem lahko zadovoljna. Na turneji Vertikal up sem bila skupno druga.

Glavni cilji za nadaljevanje sezone?

Glavni cilj je, da z izboljšanjem atletske pripravljenosti napredujem v teku. Manjka mi hitrosti in eksplozivnosti. Usmerila se bom na krajše trail teke, gorske teke in vertikale z nastopi na domačih in tujih preizkušnjah. Želim si uspešno nastopati in se uveljaviti tudi v svetovnem merilu, tudi na priznanih svetovnih tekmah.

Kaj je tisto, kar vas vodi naprej k doseganju novih ciljev?

Moje vodilo v življenju so legendarne misli Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Vse to je življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede.