Nič več »pozabljeni« Blejki

»Na kiparko Karlo Bulovec Mrak nas na Bledu večkrat spomni oblikovalec Huberto Široka. Ob raziskovanju njenega življenja pa smo ugotovili, da je bila izjemna ženska tudi njena sestra Štefka Bulovec, ki je bila bibliotekarka in pesnica,« je pojasnila Irena Razingar iz Knjižnice Blaža Kumerdeja Bled. Z zbiranjem gradiva je tako že v času marčevske karantene začela nastajati razstava Pozabljeni Blejki, ki so jo v začetku septembra odprli v prostorih blejske knjižnice. Na ogled so zapisi in fotografije o njunem življenju, ki so jih našli v različnih virih. »Največ pa sem si pomagala s katalogom z retrospektivne razstave del Karle Bulovec Mrak v Cankarjevem domu leta 2003,« je pojasnila Irena Razingar.

Sestri Karla in Štefka Bulovec sta bili rojeni na Bledu, njun oče je bil  trgovec in posestnik Ivan Jakob Bulovec. Zgodaj sta osiroteli in zapustili domači kraj; dom jim je namreč pogorel v požaru, ki je leta 1908 opustošil vas Grad, je mogoče izvedeti ob razstavi v blejski knjižnici. Karla je kasneje študirala kiparstvo v Pragi, Štefka pa se je šolala za trgovko; bila je pisarniška pomočnica in učiteljica na nunskih učiteljiščih v Avstriji in Sloveniji. »Karla je med vojnama kiparila v mavcu in glini. Izdelala je osnutek za Cankarjev spomenik in spomenik Antonu M. Slomšku – leta 1996 ulit v bron stoji pri cerkvi sv. Danijela v Celju,« je pojasnila Irena Razingar. Karla Bulovec Mrak je svoje plastike in risbe razstavljala v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani leta 1924, 1940 in 1946, v mali dvorani Narodne galerije leta 1928, v Mariboru leta 1936 in v Moderni galeriji leta 1954. »Nekaj del je razstavljala tudi v Zagrebu, Parizu, Pragi in Londonu,« je pojasnila Irena Razingar in kot zanimivost navedla, da je med drugo svetovno vojno zaradi pomanjkanja risala na karton in papir. »Risala je portrete, svetopisemske motive, cvetlice in mrtve mačke. Po vojni sta z možem živela na robu totalitarnega političnega sistema v težkih razmerah.« Umrla je za tuberkulozo na Golniku.

Njena sestra Štefka Bulovec se je med vojno umaknila v Ljubljano in se zaposlila v Univerzitetni knjižnici. V bibliografsko delo jo je po besedah Irene Razingar uvedel priznani slovenski bibliotekar in bibliograf dr. Janko Šlebinger. »Svoje življenje je posvetila slovenski knjigi. Postavila je temelje tekoči slovenski bibliografiji – popis vsega tiskanega gradiva, ki izide v državi.« Četrt stoletja je snovala Prešernovo bibliografijo, ki je izšla leta 1975 in je bila tedaj najobsežnejša osebna monografska bibliografija pri Slovencih. »Izdala je Bibliografijo slovenskih bibliografij 1561–1973, Bibliografijo slovenskega tiskarstva 1868–1968 in več strokovnih bibliografij.« Pisala pa je tudi pesmi – njeno zbirko Sličice je mogoče najti v v zapuščini Rokopisnega oddelka NUK v Ljubljani, je predstavitev obeh sester sklenila Irena Razingar.