Pavestice iz Zgornjesavske doline

»Oba dava veliko na kulturo, verjetno je to posledica vzgoje najinih mam, in se nama zdi pomembno to ohranjati za naslednje rodove. Anžetova pokojna mami je zgodbe in pripovedke iz doline zapisovala v zvezke v dialektu (in sicer s pravilno 'karenško' izgovarjavo), ker se je zavedala, da njena domača govorica počasi izginja. Pozabljajo pa se tudi pripovedke in povesti. Nekaj teh sva pretipkala in združila s tistimi, ki se jih Anže spomni iz otroštva,« je uvodoma povedala Lea Svrzikapa. Nastala je zbirka desetih povesti oziroma originalno »pavesti«, ki jih je Lea, po izobrazbi akademska slikarka, pospremila s preprostimi ilustracijami, saj je bila prvotno mišljena kot darilo za njuno hčerko. »Kot vsak otrok tudi ona rada posluša pravljice, s pobarvankami pa si otroci povedano še toliko lažje in bolje zapomnijo. Ko je knjižica začela dobivati malo bolj realno obliko, se nama je vedno bolj zdelo smiselno, da te povesti ne bi smele ostati samo pri nas.«

Idejo sta kot projekt predstavila na Občini Kranjska Gora, sodelavka občinske uprave Vlasta Skumavc Rabič pa se je, kot je poudarila Lea, izjemno potrudila in pomagala izpeljati vse skupaj: »V želji, da bi čim več otrok dobilo izvod, smo knjižico izdali v omejeni seriji, in sicer ravno toliko, da vsak vrtčevski otrok iz Zgornjesavske doline dobi knjižico za darilo. Miklavža nič ne ustavi, kajne?«

Povesti so zbrane iz vseh vasi po dolini (Kranjske Gore, Podkorena, Gozda - Martuljka, Rateč, Mojstrane, Dovjega in Radovne). »So zelo enostavne, hudomušne in morda nekatere celo temeljijo na resničnih dogodkih: povest o odličnem strelcu iz Podkorena, ki ga je lasten napuh spravil v sramoto; o ženici iz Rateč, ki jo je maček rešil pred vaškimi napadalci, ko je enega izmed njih prestrašil; o slikarju Gaspariju, kako je slikal Razor in Prisank, in o možu, ki se je na vsak način želel pridružiti poročni pojedini – tako zelo, da je splezal skozi dimnik in s seboj prinesel svojo žlico! Ker so Pavestice namenjene otrokom, sem dodala tudi ilustracije, ki so dovolj preproste, da ima njihova domišljija prosto pot. Vsaki knjižici pripada tudi paket barvic, ker vsaka risba potrebuje tudi malo barve – ampak to sem želela prepustiti njim,« je pojasnila Lea Svrzikapa.

Knjižica je prevedena v angleški jezik. »Ko sva dobila potrjeno, da bodo knjižico dobili vsi otroci v vrtcih, sva se spomnila tudi na tiste otroke, katerih starši ne govorijo slovensko, razumejo pa angleško. Na tak način lahko vsi starši razumejo povest in si jo prevedejo. Dolgoročno je bila to precej dobra odločitev, ker sva v enem tednu po uradni objavi dobila ogromno prošenj za nakup Pavestic, med drugimi tudi nekaj iz tujine,« je sklenila Lea. Trenutno je število Pavestic omejeno na tristo izvodov, a kot je zagotovila soavtorica, bodo z veseljem poskrbeli za ponatis, vendar bo zaradi trenutne situacije na to treba še malo počakati. »Prvi so na vrsti otroci.«