Posvetna zgodba Biblije

Pozitivna čustva ob ohranjeni narodovi kulturni dediščini in navdušenje nad impozantnostjo častitljive »knjižne starine« sta najbrž običajni reakciji, ko imate pred seboj na ogled enega izmed še obstoječih izvodov znamenite Dalmatinove Biblije. Od 1500 izvodov, kolikor so jih v letu 1583 natisnili v nemškem Wittenbergu – menda so s tiskom končali tako hitro, da so celo prehiteli v knjigi zapisano letnico 1584 – je danes znanih še nekaj manj kot osemdeset izvirnih izvodov, od tega jih je 36 v Sloveniji, 42 pa v tujini, s tem da se vsakih toliko časa najde še kakšen nov primerek.

Enega izmed originalnih izvodov že več kot desetletje hranijo v Mestni knjižnici Kranj. Ker »kranjska Biblija« ni bila ravno v najboljšem stanju, imela je mehanske poškodbe zaradi uporabe, preperelost zardi vlage, manjkala pa je tudi zadnja platnica, so jo predali v Center za konserviranje in restavriranje pisne in grafične dediščine v Arhivu Republike Slovenije. Ekipa sodelavk je uspešno restavrirala nekaj nekaj čez tri kilograme težak izvod, ki ima 674 ohranjenih listov z vsaj eno upodobitvijo na vsaki strani. Biblija je bila tako vrnjena v življenje in je leta 2013 svoje mesto dobila v domoznanski zbirki Mestne knjižnice Kranj. O postopku restavriranja so takrat v produkciji TV Slovenija celo posneli film.

Dodatki iz Biblije

Konec marca je mag. Blanka Avguštin Florjanovič, restavratorka za srednjeveške rokopise v Arhivu RS z dolgoletnimi izkušnjami nazaj v knjižnico prinesla še različne »dodatke«, ki so bili v tem izvodu Dalmatinove Biblije. Nabralo se jih je za celo škatlo, ob prejemu pa so v knjižnici posneli tudi kratek film. V preteklih stoletjih so namreč različni lastniki knjige z njo počeli marsikaj. Niso je le brali, ampak so jo – ker je težka in precej debela – uporabljali recimo za herbarij, v njej sušili cvetje, listje, vanjo vlagali ptičje perje …

»Sicer ne vem natančno, na kateri strani, a sem v njej našla tudi muho. Ta se je očitno ujela med liste in jim škodovala, dokler ni postala suha. Po kdove koliko desetletjih ali stoletjih sem jo dobila že povsem izsušeno, zato sem jo mirno dala nazaj v knjigo,« pove restavratorka, ki je natančno popisala, na katero stran je bil vložen posamezni dodatek, in ga potem shranila v plastično mapo. Vsi ti dodatki bodo v prihodnje lahko predmet multidisciplinarnih raziskav, na primer bioloških ali analiz DNK. »Vlakna lanene vrvice, ki je bila v knjigi, so pod mikroskopom po tkanju zelo podobna lanu, ki izhaja iz Davče. Mogoče to pove tudi kaj o katerem izmed lastnikov v preteklosti. Če bi poznali zgodovino lastništva Biblije, bi bilo tovrstno raziskovanje mnogo lažje. Lahko bi rekli: ta in ta gospa z gradu Bogenšperk je sredi 17. stoletja knjigo zaradi njene teže uporabila za prešanje rastlin za herbarij. Iz tistega obdobja bi torej bili cvetovi vijolic, posušeni ostanki hortenzije ali pa bela omela, ki sem jih našla v knjigi.«

Avguštin Florjanovičeva v nadaljevanju predstavi še eno zanimivost. Biblija se je v preteklosti tudi poškodovala, dotični je recimo odpadel hrbtni del, najpogosteje pa se je pretrgala vezava. Danes to radi popravimo z lepilnim trakom, kar dolgoročno seveda ni dobra izbira, nekoč pa so to rešili z laneno vrvico. Sicer obstajata dve vrsti vnosov, historični in institucionalni. »Historični vnosi so lahko posledica našega rokovanja s knjigo, to so recimo sledi črnila, lahko je nekomu na liste kanil vosek, spet drugi je morebiti kaj pripisal …, in jih kot take ohranjamo in ne odstranjujemo. Institucionalni vnosi pa so recimo prah, odmrli delci naše kože in podobno, ki na dolgi rok vplivajo na zapis, na papir in ga razžirajo. Naše oko tega sicer ne zazna, ko mine desetletje, pa se to že pozna,« pojasnjuje poznavalka restavriranja starih tiskov in dodaja: »Zato v knjižnih dodatkih, ki sem jih danes prinesla v knjižnico, vidim dodano vrednost vaše Biblije. Oboje skupaj bo lahko zanimivo za kakšno študijsko nalogo, dodatno pa lahko popestri tudi morebitno bodočo razstavo, ki jo bodo pripravili v knjižnici.« Lahko bi rekli, da smo oni dan v kranjski knjižnici sledili posvetnemu življenju skozi stoletja enega izmed izvodov Dalmatinove Biblije.

Zgodba o znanju naroda

Da v kranjski knjižnici dobro skrbijo za knjigo, je potrdila sogovornica. »Po skoraj desetih letih lahko mirno rečem, da se Biblija zelo dobro drži. Zdaj bi se tudi že pokazalo, kako je bilo opravljeno restavriranje, ali se še pravilno odpirajo kovinske zaponke, ali se dodana platnica kakorkoli ne ukrivlja, ali ni kje prišlo do razpok … Dobro je, da je hranjena v nepregorni omari. Sicer temperatura in vlaga v prostoru najbrž nekoliko nihata, vedeti pa moramo, da je knjiga izdelana iz naravnih materialov, ki se kljub starosti še vedno spreminjajo. Ko sem knjigo odprla, sem takoj videla, da se ji tu lepo godi, kar me zelo veseli.«

Platnice knjige so iz galunsko obdelane svinjske kože. »Spodaj je izvirna lesena bukova platnica, ki je bila počena in sem ji na notranji strani dodala lesene moznike, da sem jo lahko sestavila nazaj. Spodnja platnica je manjkala, treba je bilo dodati nov leseni del, prav tako bukovino, ki je bila enako klana kot naslovnica in tudi primerno sušena, prav tako pa sem dodala tudi novo galunsko obdelano kožo. Na prvi strani se vidi ureznina, očitno je knjiga nekomu služila tudi kot podlaga pri rezanju nečesa,« pripoveduje izkušena restavratorka za srednjeveške rokopise, s katerimi se sicer največ ukvarja. Seveda pri svojem delu skrbi, da v knjižno delo ali listino minimalno posega. Običajno zgolj toliko, da se ta ohrani za prihodne rodove.

Biblija pa ima obnovljene tudi liste. Gre za zelo skrbno in zamudno delo. Za obnovo listov so uporabili japonske papirje z dolgimi vlakni, ki nadomeščajo raztrganine. Nekaj milimetrov vlaken običajno sega čez original, struktura papirja pa pri tem ostane nepoškodovana.

In ko si ogledujemo grafike v knjigi, si ne moremo predstavljati, koliko lesorezov je bilo treba izdelati. Za vsako inicialko. Vse to je ročno delo. »Koliko znanja in različnih spretnosti je moč spoznati v eni taki knjigi. Vse to so ustvarili ljudje, ki so živeli na področju današnje Slovenije, zato je ohranjanje knjig, kot je na primer Dalmatinova Biblija, toliko bolj pomembno. Gre za kulturno dediščino naroda,« je prepričana Blanka Avguštin Florjanovič.

Ko jo vprašam o še starejših iluminiranih rokopisih, pojasni, da so za zelo natančne miniaturne risbe inicialk, v katerih najdemo prave zgodbe, risarji uporabljali posebne čopiče, izdelane iz ščetin divjih svinj. Te imajo na ušesu nekatere dlake, ki se na koncu razpršijo na tri dele, s katerimi je mojster lahko zajel minimalno enoto barve iz naravnega pigmenta in jo vrisal v miniaturo … To pa je že druga zgodba. Zgodba iz preteklosti.