Poezija ženskega akta

Kranj – Po skoraj štiridesetih letih se kiparka Sonja Tavčar Skaberne v Kranj vrača z veliko pregledno razstavo, na kateri je na ogled izbor več kot osemdesetih skulptur iz različnih obdobij njenega ustvarjanja. Prvo samostojno razstavo je namreč imela prav v Kranju v Prešernovi hiši leta 1974, kar je bil tudi razlog za njeno tokratno retrospektivno razstavo v Kranju. Sonja Tavčar Skaberne, rojena leta 1931, je leta 1958 diplomirala na ljubljanski likovni akademiji. Z izjemo dveh let, ko je živela v Nemčiji, je ves čas delovala v Ljubljani. Lani je izšla monografija o kiparkinem delu, konec leta pa je bil v galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana razstavljen izbor kiparskih del Sonje Tavčar Skaberne, a je bila zaradi pandemije razstava morda manj opazna, kot bi bila sicer.

»Na razstavi so predstavljeni izbori iz kiparkinih najpomembnejših ciklusov. Miniature so otroški, dekliški in ženski akti v različnih pozah, ki jih je kiparka začela oblikovati takoj po akademiji. Sledili so zanimivi kiparkini ciklusi Ljubezen, Eros in Psiha, Nirvana, Ikona, Embrio, Čas in drugi, ki imajo pogosto izrazito osebnoizpovedni značaj,« pojasnjuje ddr. Damir Globočnik in dodaja, da sta izbor plastik za razstavo pripravila skupaj z umetničino hčerjo Sabo Skaberne, prav tako akademsko kiparko, ki je sodelovala tudi pri postavitvi razstave.

Kot lahko spoznavamo skozi celotno razstavo, je osrednja tematika kiparskega oblikovanja Sonje Tavčar Skaberne ženski akt, ki pa v sebi nosi tudi različna vsebinska sporočila. »Včasih so ženska telesa zasnovana kot alegorije čutnosti, tu so ženska telesa, predstavljena v zahtevnih, skorajda akrobatskih držah, ki so povezane z umetničinim ukvarjanjem z jogo. Kiparka pogosto uporabi tudi krožno formo ženskega telesa, pri katerem so se pete dotaknile glave oziroma dolgih las, kar bi lahko razumeli kot zatekanje vase, v notranji svet. Roke, ki jih je ženska figura sklenila v krog, tvorijo zavetje za fantazijski motivni svet,« naš pogled v razstavni prostor, po katerem potujemo od figure do figure, usmerja Globočnik in pri tem dodaja, da nekatere izmed plastik prekriva tudi patina, ki ima malone slikarski značaj. Tema diplomske naloge Sonje Tavčar Skaberne na likovni akademiji je bila prav patiniranje žgane gline. Prav glina je tudi njen najljubši kiparski material.

Kiparka vseskozi vztraja v realističnem konceptu. Skulpture, ki so nastale zlasti v osemdesetih letih, nas v marsičem spominjajo na kompozicije mehiške slikarke Fride Kahlo. Globočnik ob tem ocenjuje, da so v kiparstvu Sonje Tavčar Skaberne prisotne tudi prvine sanjskega, fantastičnega, mitskega in nezavednega sveta. Nekatere drže upodobljenih ženskih aktov imajo simbolni pomen, na primer drža, ki spominja na kozmično jajce.

Poseben poudarek na razstavi velja tudi reliefom večjih formatov in pa skulpturam in reliefom z motiviko cvetja, šopkov in morskih bitij, ki jih je kiparka začela izdelovati leta 1977. Cvetje in morska bitja sta namreč nenavadna kiparska motiva. »Prvič gre za izjemno slikovito motiviko, pri kateri se srečata kiparstvo in slikarstvo. Pri morskih bitjih je skorajda mogoče čutiti latentno prisotno gibanje. Ta sklop kiparskega oblikovanja bi lahko označili tudi za kiparkino posebnost v slovenskem prostoru,« še ugotavlja Damir Globočnik.

Aktualna razstava v Mestni hiši in Stebriščni dvorani je pravi umetniški posladek – v prvi vrsti za ljubitelje figuralnega kiparstva, katerega izjemna mojstrica je Sonja Tavčar Skaberne. Razstava je po svojem obsegu, predvsem pa kvaliteti razstavljenih del vrhunska.