Prvi je skozi Karavanški predor zapeljal turški voznik

Hrušica – »Odprta pot za prijazne ljudi«. Tako je nedavno preminuli nekdanji novinarski kolega Andrej Žalar na prvi strani Gorenjskega glasa pred natanko tridesetimi leti naslovil članek ob odprtju predora Karavanke. Prvega junija 1991 je na sredini predora, takrat na meji med Avstrijo in Jugoslavijo, potekala slovesnost, na kateri sta bila slavnostna govornika takratni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in namestnik koroškega deželnega glavarja Christof Zernatto. Predor je blagoslovil Alojzij Šuštar, botri predora sta bili Traudl Wagner in Maruša Drolc ...

Gradnja 7864 kilometrov dolgega enocevnega predora se je začela leta 1986, trajala je pet let, predor pa je bil ob odprtju eden najsodobnejših in najvarnejših v Evropi. V treh desetletjih je skozenj zapeljalo 71 milijonov vozil, kar je toliko, da bi z njimi lahko osemkrat obkrožili Zemljo.

Na Darsu so s pomočjo zaposlenih v Avtocestni bazi Hrušica ob jubileju zbrali tudi nekaj zanimivosti. Pred tridesetimi leti so tujci predornino plačevali s šilingi in markami, preostanek pa so prejeli v dinarjih, ki takrat zanje niso imeli nobene vrednosti. Nezadovoljstvo je bilo tako veliko, da so se blagajniki prilagodili in zagotovili dovolj drobiža za vračila v tuji valuti, se spominja cestninski blagajnik Miro Kobe, ki to delo opravlja vse od odprtja predora. Predornina je sprva znašala dvesto jugoslovanskih dinarjev, devetdeset avstrijskih šilingov ali 16 nemških mark.

Miru Kobetu in drugim sodelavcem v avtocestni bazi – nekateri so v njej zaposleni že od samega začetka delovanja predora – je v petek čestital predsednik uprave Darsa Valentin Hajdinjak skupaj s člani uprave in se jim zahvalil za tridesetletno vestno skrb za predor.