Priznanje, ki ga z veseljem pokaže

Naziv častnega občana je ob prazniku Občine Škofja Loka pred kratkim prejel Vincencij Demšar. Januarja je dopolnil osemdeset let, v obrazložitvi pa so zapisali, da si ga je zaslužil za dolgoletno delo in prispevek za dobrobit vseh občank in občanov.

Rodil se je v vasi Osojnik pod Blegošem kot predzadnji od 13 otrok v Štulčevi družini, od leta 1975 pa živi v Škofji Loki, kjer sta si z ženo ustvarila dom in družino. Po uspešno zaključenem šolanju in odsluženem vojaškem roku se je vpisal na študij zgodovine in geografije na Filozofski fakulteti. Leta 1971 se je zaposlil v Loškem muzeju in tam deloval deset let, nato pa se je zaposlil v Zgodovinskem arhivu v Ljubljani, kjer je služboval skoraj desetletje. V tem času se je pridružil Društvu 2000, ki je ustanovilo stranko Slovenski krščanski demokrati, ta pa opozicijsko gibanje Demos. V Demšarjevi hiši je bil kasneje ustanovljen še loški Demos, ki je zmagal na prvih demokratičnih volitvah v Škofji Loki. Vincencij Demšar je prevzel funkcijo predsednika izvršnega sveta in stopil na pot poklicnega politika. Funkcijo je opravljal do decembra 1994. Dve leti je bil načelnik Upravne enote Škofja Loka, leta 1996 pa je bil izvoljen za poslanca v drugi Državni zbor Republike Slovenije.

Ves čas je aktiven in viden član v mnogih društvih, tudi Muzejskem, proučuje dokumente v arhivih, piše razprave in članke, vodi zgodovinski krožek Župnijske karitas Železniki, aktivno deluje v Župniji Škofja Loka, več mandatov je bil član Župnijskega pastoralnega sveta, je pa tudi član hrvaškega kulturnega društva Komušina.

Med drugim je pomembno prispeval k ponovni uprizoritvi Škofjeloškega pasijona. V vseh dosedanjih uprizoritvah je sodeloval tudi kot igralec. Posebno mesto pa med njegovimi številnimi dejavnostmi zavzema Prosvetno društvo Sotočje Škofja Loka, ki so ga januarja 1996 ustanovili prav v njegovi hiši in izvaja številne aktivnosti, ki pomembno bogatijo škofjeloško dogajanje.

Tako tudi ni čudno, da so ga za častnega občana poleg predlagatelja, Slovenske ljudske stranke, podprli tudi Muzejsko društvo Škofja Loka, Župnija in Župnijska karitas Škofja Loka, hrvaško kulturno-umetniško društvo Komušina, Prosvetno društvo Sotočje ter Lista Miha Ješe in Prijatelji Loke.

Imel je lepe službe

»Priznanja sem resnično vesel, saj si nisem predstavljal, da je moje delo toliko vredno, da bi dobil zanj javno priznanje. Vesel sem tudi, da sem pri glasovanju dobil podporo vseh svetnikov. Rad bi rekel, da sem vedno rad delal in imel sem tudi lepe službe. Ob tem mislim tako na delo v muzeju kot v arhivu in tudi politiki. Povsod sem se dobro počutil. Gotovo pa mi je bilo najlepše v arhivu, kjer brskamo po starih papirjih in tam pozabim, kako teče čas. Ko sem bil v službi v Ljubljani, se mi je zgodilo, da sem celo pozabil iti domov. Poleg tega sem imel srečo, da smo kljub političnim razlikam tudi v izvršnem svetu dobro sodelovali, in vesel sem vseh tistih, ki imajo radi Škofjo Loko,« je ob prevzemu listine častnega občana povedal Vincencij Demšar, ki ni nikoli razmišljal, da bi šel živet kam drugam.

»Če ni uspelo ženi Ljubi, ki je doma s koprskega konca, da bi me odpeljala na Primorsko, sem prepričan, da me v to ne bi nagovoril nihče drug. Najraje sem v Škofji Loki,« je tudi povedal Vincencij Demšar.

Požig domače vasi

Prav tako kot Vincencija Demšarja je naslov častnega občana razveselil Prosvetno društvo Sotočje Škofja Loka, ki je skupaj z Občinskim odborom SLS Škofja Loka minuli ponedeljek pripravilo kulturno prireditev s predstavitvijo novega častnega občana občine Škofja Loka. Osrednja točka prireditve, ki so jo popestrile pesmi Škofjeloškega okteta in Škofjeloških deklet (ta so imela premierni nastop), je bil pogovor Darije Jamnik z Vincencijem Demšarjem, ki je povedal, da je naziv častnega občana priznanje, ki ga z veseljem pokaže. Nato je zbranim v dvorani Sokolskega doma zaupal marsikaj iz svojega življenja, vse pa se je seveda začelo s spomini iz domače hiše v vasi Osojnik pod Blegošem.

»Moj prvi spomin seže v leto 1945, ko so nam Nemci požgali domačijo. Požgan je bil cel Osojnik in nato smo si del hiše, ki ni zgorela, delili s sosedi. Nas je bilo deset, sosedovih pa osem. Čeprav nas je bilo veliko, pa kot otrok nisem bil nikoli lačen. Kako sta mama in oče za to skrbela, si težko predstavljam, saj je bilo treba vse pridelati doma,« se otroštva pod Blegošem spominja Vincencij Demšar, ki mu je iz šolskih dni najbolj ostalo v spominu, da je bil nekoč po šoli zaprt, ker mlajša sestra pri pouku ni znala snovi.

»Mi smo hodili v šolo vsak drugi dan in še danes so zame še najbolj delovni dnevi ponedeljek, sreda in petek,« je malce hudomušno povedal častni občan, ki je bil v otroških letih tudi pastir. »Mislim, da je to delo pri nas vzbujalo občutek odgovornosti, saj je bilo pomembno, kdaj si peljal živali na pašo in s paše, saj se je živina morala napasti.«

Kasneje se je odločil za študij zgodovine in geografije ter se nato leta 1971 zaposlil v škofjeloškem muzeju. »V srednji šoli sem inštruiral matematiko in fiziko, nato sem se odločil za zgodovino. Še kot študenta me je dr. Pavle Blaznik vprašal, ali bi prišel v loški muzej in nadaljeval njegovo delo. Tako se je začelo,« pravi Vincencij Demšar, ki se je sicer v muzeju dobro počutil, zaradi političnih pritiskov pa se je po desetih letih odločil, da se zaposli v Zgodovinskem arhivu v Ljubljani.

Atiju so se postavili v bran

Takrat je politično postajal vedno bolj aktiven. Pridružil se je Društvu 2000, ki je ustanovilo stranko Slovenski krščanski demokrati. V Demšarjevi hiši na Kopališki ulici, kjer so bila vrata obiskovalcem vedno odprta, je bil kasneje ustanovljen še občinski Demos.

»Očitno smo se s svojim delom izkazali,« je povedal Vincencij Demšar, ki je imel vedno veliko podporo pri ženi Ljubi, kasneje pa tudi pri otrocih, Ambrožu, Tilnu, Mariji in Katrini, ki so na druženju v Sokolskem domu povedali marsikaj zanimivega o življenju z očetom politikom. »Morali smo biti aktivni, agilni, čeprav me je bilo včasih tudi strah,« je povedal sin Ambrož, ki se spomni, kako so jim metali kamenje v šipe pa tudi veselja ob zgodovinskih dnevih osamosvojitve in uspehov ob volitvah.

»Če je kdorkoli rekel kaj čez našega atija, pa če je bilo tudi upravičeno, smo se mu postavili v bran. Vedno smo držali skupaj,« je še povedal Ambrož, da so ponosni nanj, pa so priznali tudi drugi.

Nagovori zakoncem

Mnogi Ločani se Vincencija Demšarja spominjajo tudi kot tistega, ki jih je poročil. Že skoraj tri desetletja je namreč pooblaščenec Upravne enote Škofja Loka za sklepanje zakonskih zvez. In njegovi nagovori marsikomu v spominu ostanejo vse življenje. »Pomembno se mi zdi, da imaš rad ljudi in se jim ob njegovem trenutku posvetiš in se potrudiš. Zanimivo je, da so ob poroki ljudje zelo odprti in sprejemljivi, tako mi marsikdo še po 25 letih pove, kaj sem mu rekel ob poroki,« pravi Vincencij Demšar, ki je vesel, da mu zdravje še vedno dobro služi in da je še vedno lahko aktiven.