V dolini različna, v steni pa kot eno

Šestintridesetletni Nejc Marčič z Bleda (član AO Radovljica) in tri leta mlajši Luka Stražar iz Ljubljane (član Akademskega AO), ki že štiri leta živi v Javorniškem Rovtu, kjer si je ustvaril družino, sta že uigrana alpinistična naveza. Leta 2012 sta prejela zlati cepin za prvenstveno smer Sanjači zlatih jam v severovzhodni steni 6615 visokega vrha K7 West, ki sta jo preplezala leta 2011 v Pakistanu.

Stražar je dobitnik še enega zlatega cepina skupaj z Alešem Česnom in Britancem Tomom Livingstonom za prvi pristop na Latok 1 s severne strani. Leta 2012 sta preplezala tudi prvenstveno smer Modri dirkač v takrat še nedotaknjeni zahodni steni Janaka (7009 m n. m.) v Himalaji.

Skupaj s soplezalci iz slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR) sta leta 2013 preplezala novo smer po Vzhodnem stebru na Kang Ri (6200 m n. m.) v Himalaji, na odpravi Anapurna 2017 pa sta opravila vzpon po normalni smeri na osemtisočak do 7200 metrov nadmorske višine.

Hribe dojemata na enak način

Tej beri uspehov sta konec oktobra dodala še enega – prvenstveno smer Slovenska direktna v severozahodni steni 6680 metrov visoke gore Tsoboje. Kaj ju povezuje in kako to, da sta tako uigran dvojec?

»Enako gledava na to, kako se gibati v hribih. Ko se znajdeva pred predelom stene, ki ga je treba preplezati, je zelo hitro obema jasno, kako se ga bova lotila; in v tem sva si res zelo podobna. V resnici sva si karakterno precej različna, v steni pa se zares ujameva,« sta nam povedala in dodala, da ju gore povezujejo že več kot desetletje.

Ko sta izbirala cilj za letošnjo odpravo (na odpravi sta bila z njima tudi Marko Prezelj in Matija Volontar), sta imela zaradi epidemije in nove očetovske vloge Luke željo preplezati goro, ki ne bo zahtevala zapletene logistike. »Zaradi očetovstva sem želel biti od doma odsoten kar najmanj časa, zato sva si izbrala manj obiskano gorovje v Himalaji, ki je relativno blizu Katmanduja, zaradi česar smo dostop do izhodišča lahko opravili z avti in peš. Na voljo smo imeli le mesec dni časa, ki pa smo ga do potankosti izkoristili,« je povedal Luka Stražar in dodal, da so imeli do baznega tabora štiri dni hoje.

Angina, veter in mraz, a nato tudi vrh

Začelo se ni obetavno, saj je Nejc zbolel; angina ga je za teden dni položila v posteljo in vse želje so se nenadoma zazdele močno oddaljene, prav tako sta se zavedala časovnega pritiska, saj dodatnega časa za več poizkusov v steni nista imela. Antibiotiki in aklimatizacija so Nejca znova postavili na noge in bolj ko se je bližal odhod domov, bolje se je počutil. Zgolj tri dni pred koncem odprave sta se podala v steno in jo tudi uspešno preplezala.

Seveda ni šlo brez težav. »Kar nekajkrat sva se znašla na predelih, ko so se naju polotili dvomi, ali nama bo uspelo, ali pa so nama razmere pognale strah v kosti. Najina odločnost in zaupanje v sposobnosti so bile nekajkrat na preizkušnji, pomagale pa so nama izkušnje, ki sva jih v minulih letih skupaj nabirala po hribih. Energijo nama je jemal močan veter, hud mraz, tudi sneg je bil zahteven za varovanje, zasipavali so naju pršni plazovi, grozile so nam snežne gobe, a sreča je bila na najini strani. Obakrat sva našla primeren prostor za bivakiranje, enkrat na majhni snežni polici, drugič pa v ledeniški razpoki, tako da sva se lahko skrila pred vetrom in spočila. Urediti primeren bivak je na takšni avanturi skoraj tako pomembno kot samo plezanje, čeprav si zvečer že tako utrujen, da je kopanje po snegu tisto, kar si najmanj želiš. Če se ne moreš spočiti, tudi plezati naslednji dan ne moreš,« sta se v spominih vrnila na odpravo, pri tem pa povedala še marsikaj zanimivega.

Brez šotora, oba v eni spalni vreči

Kot denimo to, da Nejc v steni poje izredno malo, oba pa rada plezata hitro in zato s čim lažjimi nahrbtniki, v katerih navadno ni šotora; večkrat sta spala tudi v le eni spalni vreči. A gore so ju izučile, da pri kakovosti opreme ne gre varčevati, zato uporabljata le najboljše materiale. Prav tako mišice niso dovolj, na pravem mestu je treba imeti predvsem glavo. »Večkrat sva že dobila zaušnico narave in spoznala sva, da najini telesi ne zmoreta prenesti kar vsega, zato se z opremo res ne gre hecati.«

Tsoboje, »hrib«, kakor Nejc pravi vsem goram, četudi so v Himalaji, ima dva vrhova in osvojila sta oba, sestopila pa sta po zahodni strani. Na poti navzdol je Luko zdelala desna roka, ki mu je zaradi nenehnega vrtanja vijakov v sneg močno zatekla, a tik pred odhodom domov sta srečno prispela v bazo.

Pogovorni večer pred ljubitelji alpinizma in gora v prostorih Osnovne šole Preserje pri Radomljah, kamor sta se pred dnevi odzvala na povabilo članov Kulturnega društva Jože Gostič Homec, je bil le eden v nizu predavanj o njunih odpravah, ki jih v prihodnjih tednih še pripravljata, še bolj kot te pa načrtujeta nove skupne podvige v steni in gorah, prepričana, da jima bo uspelo doživeti še marsikaj lepega. »Alpinizem je avantura in pri tem želiva še naprej uživati.«