Naš svet, slikarjev pogled

Škofja Loka – Ob vstopu v Galerijo Ivana Groharja osrednje delo na razstavi na steni pred nami vselej lahko vidimo že z vhodnih vrat. Odločitev, ali bomo vstopili ali ne, je tako hipna. Tokrat priporočam vstop, pred nami je namreč slika večjega formata z naslovom Meso in kosti me ženejo naprej. Podoba je pretresljiva – v strnjeni skupini se ena zraven druge držijo gole človeške figure, iz mesa izstopajo obrisi kosti, dajejo občutek stanja med smrtjo in življenjem. Kot zapiše kustos razstave, umetnostni zgodovinar Boštjan Soklič, figure prikazujejo psihična stanja, ki vzdržujejo obstoj in duhovno preživetje: »V njih prepoznamo odseve človekove bivanjske stiske, tesnobe, ranljivosti, nemoči in njegovega minevanja.«

Smo na razstavi slikarja in magistra umetnosti Petra Gabra, diplomiral je pri profesorjih Hermanu Gvardjančiču in Borutu Vogelniku, ki živi in deluje v Ljubljani in na domačem Svetju v Medvodah ter je tudi član Združenja umetnikov Škofja Loka. »Peter Gaber sodi v kakovostni vrh gorenjskih sodobnih vizualnih umetnikov. Različne umetniške momente povezuje v originalen likovni rokopis – osrednji povezovalni element pa je risba,« poudarja Soklič.

Avtorja del na razstavi poznamo predvsem po upodobitvah naravne krajine, izpolnjene s premišljeno umeščenimi figuralnimi kompozicijami, s katerimi izpoveduje svoja introspektivna razmišljanja in niza zgodbe. Tokrat se predstavlja s svojo najnovejšo produkcijo, s ciklom desetih slik večjega formata z naslovom Svet, ki se rojeva, dodal pa je tudi delo iz obdobja, ko je leta 2017 deloval ne nekajtedenski rezidenci v turški Ankari. Od tam izhajajo tudi zametki aktualnih del. Kot je na odprtju razstave poudarila direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj, ima povezovanje med različnimi kulturami v Gabrovem primeru zelo pozitivno konotacijo, v Turčiji je prvič posegel tudi po velikem formatu, v njegovi likovni praksi pa je tudi ostala tamkajšnja izkušnja.

Slike imajo na steno izpisane naslove, na njih pa ne zasledimo letnic njihovega nastanka. Pri Petru Gabru ne smemo pričakovati idiličnih krajin, saj jih slika intenzivno, lahko b rekli v enem zamahu, take, kakršne so, kakršne občuti. »Peter se je povsem umaknil v naravo, v svoj lastni svet, pri slikanju potuje v smeri lastne podzavesti. Podal se je v ponotranjeno obliko krajine, kot je recimo to značilno za njegovega profesorja, škofjeloškega slikarja Hermana Gvardjančiča,« poudarja Boštjan Soklič.

V prvem prostoru izstopata dve sliki, povezani s predniki, poleg v uvodu omenjene je tu še slika z naslovom Oblikovanje nove družine, kjer so figure komaj prepoznavne, a v prostorski zgoščenosti hkrati obetajo neki nov začetek. Drugi del razstave Soklič označuje za tempelj naravnih sil, morda v podobah vidimo božanstva naših prednikov, kustos pa hkrati vidi primerjavo s Francetom Miheličem. Oba v svojih delih namreč govorita o minevanju in metamorfozah. Razstavo dopolnjuje avtorska glasba Bernarda Kogovška, ki slike in prostor povezuje v novo celoto. »Peter Gaber je subtilen avtor, ki se na svoj način odziva na aktualno družbo. Spominja me na grško dramo, dobro je zapletel, odpletel pa še ni,« še dodaja Boštjan Soklič, ob tem pa umetnik razmišlja: »Včasih slikam in ne vem natančno, v kakšno smer grem. Preprosto pustim, da slika nastaja sama, seveda pa sem vseskozi v dialogu z njo. Najbrž drži, da to še ni zadnje poglavje, priznam pa, da me zelo zanima, kam to gre.«

Razstava bo na ogled do 10. julija, že v soboto, 11. junija, ob 10. uri bosta po razstavi vodila kustos in umetnik, pogovor s slednjim pa bo na sporedu 29. junija.