Pridi po veselje in mir

Veselje je občutje, ki ga po besedah Gregorja Čušina, člana župnijskega pastoralnega sveta in pripravljalne misijonske skupine, ne moremo razumeti, temveč ga moramo doživeti in ga živeti. Ravno doživljanje veselja in miru bo osrednje vodilo misijona, ki bo prihodnje leto potekal na Koroški Beli pod geslom Pridi po mir in veselje. »Ljudski misijoni so redna oblika pobožnosti oziroma verskih dogodkov v župnijah. Res je, da ga pri nas nismo pripravili že desetletje, zato bo tokrat še bolj slavnosten in imeniten,« je dejal Čušin. Od septembra dalje načrtujejo mesečno organizacijo raznih srečanj in podobnih dogodkov, kjer bodo vselej gostili eminentne in imenitne goste. Udeležbo na naslednji okrogli mizi je že obljubil celjski škof Maksimilijan Matjaž. »Namen misijona je, da ljudje začutijo pripadnost župniji in kraju, da se povežejo med seboj in širše,« je dodal Čušin.

O veselju je tekla beseda tudi na okrogli mizi, s katero so vstopili v pripravljalni čas na misijon. Trije gostje na treh različnih poteh so delili svoje poglede na veselje. Prvi v duhu Svetega pisma, druga gostja v luči humornih šal in težkih preizkušenj, tretji gost kot glasbenik v narodno-zabavnem ansamblu, ki je odraščal na očeh krščanske javnosti. Ob tem so razkrili tudi delček svojega osebnega življenja.

Veselje v Svetem pismu

Četudi Sveto pismo, knjiga, ki se praši na knjižni polici slehernega pobirmanskega kristjana, morda velja za resnobno knjižno delo, v svojem bistvu po besedah upokojenega mariborskega škofa Marjana Turnška skriva pristno veselje. »Nova zaveza namreč sestoji iz evangelijev, evangelij pa pomeni vesela novica. Res je, da v Stari zavezi najdemo pričevanja, da Bog 'žuga' ali celo kaznuje, vendar jih moramo razumeti v skladu z verskim zorenjem človeka. Ljudje so si Boga v zgodovinskih dobah predstavljali različno in ta predstava se je očiščevala vse do Nove zaveze, torej do učlovečenja Boga, ki se je razodel po Jezusu Kristusu, da bi ga lahko slišali in videli. Razodel se je kot vesela novica in ne kot Bog, ki kaznuje in se ga je treba bati,« je pojasnil.

Pri občutenju veselja moramo po njegovem ločiti med posvetnim veseljem in veseljem, ki je sad svetega duha. Ponazoril ju je s t. i. šampanjskim veseljem in veseljem japonske češnje. »Šampanjsko je pravzaprav posvetno veselje, ki potrebuje zunanji vzrok. Govorimo o prispodobi šampanjca, ki poči, si ga nalijemo, in ko ga spijemo, je kozarec prazen. Vzrok mora biti zato vedno večji, da dosežemo enako veselje, a nazadnje ostanemo prazni. Evangeljsko veselje, ki ga v tem primeru imenujejo veselje japonske češnje, pa predstavlja dar svetega duha. Gre torej za božje veselje, ki je vselej navzoče v nas, in ko dobi izraz na obrazu, v gestah in besedah, tedaj govorimo o pravem, pristnem veselju, ki ne more izginiti niti na križu,« je dejal.

Turnšek sicer sebe doživlja kot veselega in zadovoljnega človeka. »Nisem pa veseljak, ki bi pripovedoval šale,« je dodal; in še: »Znam biti tudi žalosten, a v načelu lahko mirno rečem, da doživljam več veselja kakor žalosti.« Na škofovskem prstanu ima zapisano svoje škofovsko geslo: Bog je ljubezen. »Kot škof čutim poslanstvo, da ljudem prinašam upanje in svetlobo, s tem pa tudi veselje. K duhovnikom se namreč po pomoč običajno obrnejo ljudje, ki so žalostni in potrti, redko se zgodi, da bi k nam prišli iz same sreče in veselja,« je povedal.

Upokojeni škof je občinstvu še zaupal, da poklic duhovnika ni bila njegova prva izbira. »Do četrtega letnika gimnazije sem vsak dan molil rožni venec za svojo prihodnjo ženo, da bi bila pametna in da bi me čakala. Šele tedaj sem Bogu rekel: 'Če ti misliš, da bi bil pa jaz kaj drugega kot duhovnik, da bi imel družino, načrtoval sem celo šest otrok, potem pa ti kaj naredi za to, jaz namreč ne bom nič.' Tako sva se z Bogom pogovarjala, in potem je on vse naredil, jaz pa nič,« je šaljivo dodal.

Ob koncu je še poudaril, da je treba iz odnosov narediti srečanje, če želimo vanje vnesti več veselja. »Če se bomo zares srečali, se bomo tudi osrečili in bomo veseli. Pri tem je pomembno tudi srečanje z Bogom, kajti če se bomo znali srečati z njim, se bomo znali srečati tudi med seboj,« je bila njegova zaključna misel.

Humor na lasten račun

Ilustratorka Karmen Smodiš, znana po šalah na zadnji strani tednika Družina, pravi, da je bila na svet poslana zato, da širi veselje. Ko je začela ilustrirati, se je zaobljubila, da bo vselej ilustrirala le vesele, vedre in optimistične ilustracije. Te pogosto poudari s širokim nasmehom in na ta način ustvari še več veselja. Njene šale nas zabavajo že enajst let. »Ko sem se pridružila tedniku Družina, je bila želja tedanjega urednika, da bi s humorjem na lasten račun razvedrili bralce,« je dejala ob prepričanju, da so najinteligentnejši vici ravno vici na lasten račun. »Moje šale, ki sicer običajno niso plod moje domišljije, temveč so prevedene iz tujih jezikov ali pa jih posredujejo ljudje, se dotaknejo duhovnikov, redovnikov, župljanov, na vrsto pride tudi Bog,« je povedala.

Kljub temu da izžareva veselje, ji življenje ni postreglo le z veselimi dogodki. Pred leti je namreč popolnoma izgubila sluh. »Znanka, ki je bila slepa in gluha, mi je nekoč dejala, da je gluhota hujša od slepote. Če izgubiš vid, izgubiš stik s predmeti, če izgubiš sluh, pa izgubiš stik z ljudmi. Tedaj obstaja bojazen, da se umakneš v svoj svet, saj ljudi ne razumeš in ostaneš sam,« je dejala. Ko je oglušela, se ni spraševala, zakaj je tako, četudi je bila to zanjo ena težjih preizkušenj. »Dejala sem si, če je Bog tako želel, potem bom sodelovala. Nisem se upirala, niti se nisem predala, saj sem prepričana, da tudi v trenutkih, ko je hudo, ne smemo zapreti vrat in oken, temveč moramo dovoliti, da pridejo ljudje, njihove besede in Bog do nas,« je poudarila Smodiševa, ki si tudi prizadeva, da bi v cerkvah namestili slušne induktivne zanke, ki ljudem s slušnim aparatom preko mikrofona omogočajo, da slišijo zvok.

Čeprav s humorjem in šalami razveseljuje ljudi, pa pravi, da šale niso edino orodje veselja. »Ni treba, da nam ure in ure pripovedujejo vice. Za veselje je dovolj le to, da smo pristni, da se veselimo majhnih reči, opazujemo otroško veselje in smo odprti do vsega in do vseh,« je še poudarila.

Odraščanje na očeh krščanske javnosti

Luka Sešek je uspešen glasbenik, ki je odraščal v znani družini in nekako tudi na očeh krščanske javnosti. »Starši so ustvarili sloves, ki mi je bil v pomoč, a kljub temu ni bilo enostavno, ko sem sam stopil na oder. Tedaj namreč ni bilo pomembno, kdo sem, od kod prihajam, niso pomembne zveze in poznanstva,« je na okrogli mizi poudaril Sešek, ki je vesel, da je po starših podedoval talent nastopanja.

Kot mladi pevec Ansambla Saša Avsenika z glasbo osrečuje ljudi. Ob tem se zaveda, da mu glasba prinaša kruh, zato vsak nastop, četudi je slabe volje, opravi profesionalno. »Čeprav sem slabe volje, skušam nadeti nasmeh na obraz, saj s tem naredim več dobrega, kot da bi se smilil samemu sebi in drugim,« je povedal. Ko je slabe volje, se ne ozira nazaj, ampak gleda naprej in se veseli stvari, ki ga čakajo. »Pred 14 dnevi sem ostal brez glasu, zaradi česar sem zapadel v stanje nejevolje. Ni mi bilo lahko, saj smo ravno v tistem času nastopali na eni od veselic. Kljub temu sem šel na oder in nastop izpeljal uspešno,« nam je zaupal.

Sešek se sicer suče v krogih, ki morda niso ravno zgled tega, čemur bi rekli krščansko življenje, kjer imata besedi veselje in ljubezen lahko drugačen pomen ali več podpomenk. »Že osmo leto spoznavam sceno, kjer je veliko ljubezni in veselja, tudi v podobi alkohola in drog, ki dajejo temu poslu negativen prizvok. V teh skušnjavah ima veliko vlogo vzgoja. Tedaj se spomnim besed staršev, ki so mi vedno dejali, naj bom pošten, naj sledim sebi in naj bom to, kar sem. In ravno to me ohranja. Zaledje v družini pri meni igra največjo vlogo,« je med drugim povedal, svoje misli pa sklenil: »Glasba, ples, ogled dobre oddaje, vse to lahko prinaša veselje. A največ sreče in veselja prinese prijazna beseda, če boš prijaznost delil, bodo tudi drugi prijazni do tebe. Zato bodimo naslednjič na primer v trgovini prijazni do prodajalke, mogoče še malo prijaznejši kot običajno. Ona se bo ob tem dobro počutila, zato bo prijaznost vrnila, s tem pa osrečila tudi tebe.«