V pesmih je iskala kanal svetlobe

Kranj – Vrhunec Jenkovih dnevov, ki v Kranju z več dogodki vsako leto potekajo med 18. in 27. oktobrom, obletnicama dneva smrti in rojstva pesnika Simona Jenka, je bila pretekli četrtek v Mestni knjižnici Kranj slovesna podelitev letošnje, že 37. Jenkove nagrade, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let.

Prejela jo je uveljavljena pesnica Nataša Velikonja za pesniško zbirko Prostor sred križišč, ki je lani izšla pri založbi Škuc. Žirija v sestavi Alja Adam (predsednica) in člani Ivan Dobnik, Franci Novak, Klarisa Jovanović ter lanska dobitnica Jenkove nagrade Nina Dragičević je med bogato pesniško produkcijo zadnjih dveh let izbrala štiri nominirane pesniške zbirke, ki v svoji edinstvenosti in posebnosti izstopajo med drugimi novoizdanimi zbirkami.

Pesniško zbirko zaznamuje jasen dramaturški lok; ali kot zapiše avtorica: ko enkrat nekaj veš, ne moreš več nazaj. Žirija je v obrazložitvi nagrade za zbirko Prostor sred križišč med drugim poudarila: »Nova izkušnja v doživljanju, ki je vselej telesna in presega umsko zbiranje informacij, vznika na presečišču med soočanjem z lastno ranljivostjo in zmožnostjo vztrajanja v negotovosti. Kar veš, te žene v premik.« In nadaljuje: »Gibek in tekoč pesniški jezik zarisuje slikovitost intime, kjer ljubezen 'lovi' ali 'odloži' trenutek in se bohoti v vsej svoji kompleksnosti. Čutne, prodorne in iskrene pesmi utrjujejo naše zaupanje v ljubezen.«

Najboljše pesniške zbirke

Še preden so proglasili letošnjo nagrajenko, sta zbrane nagovorila gostitelj kranjski župan Matjaž Rakovec in predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc. »Z Jenkovimi dnevi ohranjamo njegovo bogato zapuščino. Sodobni pesniki, ki jim ne manjka ustvarjalnih idej in isker, pa nadaljujejo tradicijo slovenskega naroda kot naroda izbrane in lepe besede,« je povedal Rakovec, medtem ko je Dušan Merc poudaril, da je v 37 letih skozi gosta sita komisij šlo ogromno pesniških zbirk, pesmi, estetik in poetik, ki so jih avtorji ustvarili zase in za slovenski literarni prostor. »Danes se pišejo drugačne pesmi, v ospredju niso pomembna čustva, ampak diskurz, ki ga prinaša svet, v katerem živimo, pri čemer si mora seveda vsak pesnik sam iskati svojo pot. Cenim poetiko in stališča pesnic in pesnikov, kakršnakoli ta že so. Moramo jim biti hvaležni, ker je pesniški jezik najlepša in najvišja oblika izražanja, ker je svoboden.«

V nadaljevanju smo slišali nekaj pesmi v interpretaciji vsakega za Jenkovo nagrado nominiranih avtorjev, Jerneja Županiča (iz zbirke Orodje za razgradnjo), Nataše Velikonja (Prostor sredi križišč), Kristine Kočan (Selišča), pesmi Braneta Mozetiča (Aktivistovi zapisi) pa je v njegovi odsotnosti brala lanska nagrajenka Nina Dragičević.

Svetloba je v ljubezni

Pesniška zbirka Prostor sred križišč je sedma zbirka Nataše Velikonja. Kot je povedala v nagovoru ob nagradi, je pisati začela nekoč davno, v najstniških letih, zaradi dobesedno fizične, telesne nuje ustvariti realnost, v katero bi lahko zasidrala svoja stremljenja in hotenja. »Govorim seveda o ljubezenski želji, o lezbični želji, ki je v tistih letih še nisem imela niti znanja živeti niti okrog mene ni bilo okolja, da bi jo sploh lahko živela. Prostor zanjo – in s tem tudi zase – sem našla v poeziji,« je dejala; in v nadaljevanju: »S pesniško zbirko Prostor sred križišč sem iskala kanal svetlobe, ki bi me ohranil pri zdravi pameti v tej dobi mraka, destrukcije, mizerije, brutalnosti, padca racionalnosti, takšnega in drugačnega norega oblastovanja, in ta kanal sem našla, prav tako kot takrat pred desetletji, v ljubezni – v njeni vitalnosti, v njeni potenci, spoznavnem potencialu, ki ga nosi v sebi ob soočenju z drugim, z drugo, v njeni zmožnosti doumevanja drugega, druge, ki se lahko izteče ne le v kontakt, v stik, temveč v spoj. Ljubezen je resda lahko slepilo vezi, lahko pa je tudi možnost zanjo.«

Če je morda v nekaterih prejšnjih knjigah pesmi čutiti več lezbičnega aktivizma, je tokratna zbirka v prvi vrsti lirično izpovedna. »Pravzaprav sem se s to pesniško zbirko vrnila k ljubezenski poeziji. Moja prva zbirka Abonma je na primer temeljila predvsem na ljubezenskih pesmih. Seveda pa je treba vedeti, da v homoseksualni literaturi, ko pišeš o homoseksualni ljubezni, je to že samo po sebi en tak frontalni napad na uveljavljene kanone, če rečem 'dostojnosti'. Že to je neki akt politizacije okolja. Kot rečeno, sem konkretno v tej zbirki iskala kanal svetlobe, ki bi me ohranil v potentni drži, in našla sem ga prav v ljubezni, v stiku med dvema osebama, pa ne samo to, tudi v vzajemnosti ljudi v vsakdanjem bivanju,« izvor svoje pesniške lirike v aktualni zbirki pojasnjuje Jenkova lavreatka.

Prostor sred križišč v sliki

Na vprašanje, ali sta si s partnerico Nino Dragičević vselej prvi bralki in ali morda v pesniškem ustvarjanju tudi na neki način vplivata ena na drugo, Nataša pove: »Med nama obstaja velikanska radovednost. Ko piševa, si skoraj nikoli ne pokaževa samega ustvarjalnega procesa. Imava dobesedno prostor avtonomije. Obe sva pisali, še preden sva se poznali, tako sva v pisateljskem dejanju zelo avtonomni. Seveda pa ko nekoga zelo močno osebno poznaš, v napisanem vidiš dodatne dimenzije, recimo veš, zakaj je nekje v pesmi določen poudarek. Sicer pa na splošno onkraj zasebnega, ko berem nekogaršnjo literaturo, vedno preberem tudi o njegovi osebi na splošno, za koga gre. Biografski element v razumevanju literature se mi zdi pomemben. Mislim, da je dobro poznati tudi avtorjeva siceršnja stališča.«

Kako bi bil videti »prostor sred križišč«, če bi ga naslikala? »Nočem biti klišejska, ampak zdi se mi, da bi ta kaos v prostoru, v katerem trenutno poskušam najti svoje mesto in ki ni nujno negativen ali pozitiven, najlažje zajela v kakšni od slik Jacksona Pollocka,« v pomenljivem tonu doda Nataša Velikonja; da se na splošno počuti kot apatrid, kot človek brez domovine. »Zato se je v nenehnih premetih življenja dobro počutiti dobrodošla. Lepo se je počutiti lepo, in danes se počutim lepo. Kot bi sodila nekam,« je pesnica z Jenkovo nagrado v rokah sklenila svoj nagovor.