Ive, ilustrator in kulturni delavec

Galerija Loškega gradu je osrednji in kot tak eden najeminentnejših galerijskih prostorov na Škofjeloškem. V njem so običajno na ogled pomembnejše občasne muzejske razstave in pregledne razstave vidnejših likovnih ustvarjalcev s škofjeloškega območja. Aktualna razstava Ive Šubic – ilustrator in kulturni delavec je na neki način oboje; je pregled knjižne ilustracije enega najpomembnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja in je hkrati pogled v zgodovino, v pionirska leta slovenske povojne ilustracije, ki je danes v Sloveniji uveljavljena likovna zvrst.

Z mislijo na bogato dediščino Iveta Šubica, ki bi letos pomladi praznoval sto let, pogledujem s stopnic na vhodu v galerijo in razmišljam, kaj je avtorico razstave in mojo tokratno sogovornico, umetnostno zgodovinarko Petro Čeh, ob sicer bogatem umetnikovem opusu vodilo, da v središče pozornosti postavi prav ilustracijo. »Prvo pobudo je dala umetnikova hči Maja Šubic, predvsem zato, ker ta opus, ki je Šubičev najobsežnejši, sploh še ni bil sistematično pregledan ter ovrednoten. Ne glede na izjemne številke (96 knjig, v katerih je več kot 1500 ilustracij, ob tem pa še periodična ilustracija, ki je tako obsežna, da je nismo mogli vključiti v razstavo in nas to čaka v prihodnje) in ne glede na to, kako prisoten ilustrator je bil Šubic v slovenskem povojnem knjižnem založništvu – ne nazadnje lahko rečemo, da je kar pionir povojne ilustracije – se je ta del nekoliko pozabil oziroma spregledal. Eden od mnogih razlogov je najverjetneje tudi dejstvo, da je ilustracija v slovenskem prostoru prehodila zelo dolgo pot, preden je bila vključena v akademski prostor, pa še danes mnogi opozarjajo, da še zmeraj ni povsem enakopravna z drugimi likovnimi zvrstmi.«

Pionir povojne ilustracije

Na razstavi najprej sledimo Šubičevemu ilustratorskemu opusu kronološko po dekadah, tako je tudi najbolje razviden njegov slogovni razvoj. Najprej so tu njegove prve izdaje v štiridesetih letih s preprosto in realistično risbo, sledijo prve barvne ilustracije v petdesetih letih in ustvarjalni vrhunec z največ izdanimi knjigami v šestdesetih letih, ko je v ilustracije vključeval tudi modernistične prvine (kubizem, nadrealizem), nato pridemo do zadnjih ilustracij v osemdesetih letih, kjer ponovni vrhunec doseže z izdajo avtorske slikanice Tiskarna Urška 14.

»To je kar petdeset let ustvarjanja in izdajanja ilustracij! V njih vidimo, kako je premislil uporabo tehnike in barve, s tušem razvijal imitacijo lesoreza, v detajlih uporabil kubistične prvine ali simbolizem in mestoma skril samega sebe v podobi mladega partizana,« poudarja umetnostna zgodovinarka Petra Čeh.

Drugi del razstave je deloma povezan z ilustratorskim delom, saj je Šubic svojo profesionalno ilustratorsko pot začel v partizanskih tiskarnah. Na plakatih ter ilustracijah za revije Slovenski pionir, Naša žena in druge, ki si jih ogledujemo na razstavi, izkazuje angažiranost, hkrati pa slog, ki ga izoblikuje med drugo svetovno vojno in nadaljuje v ilustracijah knjižnih izdaj po letu 1945. Oba dela razstave povezujejo tudi nagrade, na eni strani je tu vrsta Levstikovih nagrad za izvirno ilustracijo in na drugi strani so tiste, ki jih je prejel za svoj kulturni doprinos (Groharjeva nagrada leta 1983) ali umetniški opus (Prešernova nagrada leta 1979), mnoga odlikovanja za delovanje v partizanih, med drugim je tu tudi Partizanska spomenica, saj je bil leta 1941 prvoborec.

Oblekel je filmske like prvega Kekca

Kot dodaja kustosinja razstave, sta rdeči niti tega dela razstave Šubičev osebni angažma in širša prepoznavnost projektov. Eden takšnih je zagotovo film Kekec, le redkokdo je namreč vedel, da je Šubic pri filmu sodeloval kot kostumograf. »Na vodenjih, ki smo jih izvedli do sedaj, so se kot nekakšen vrhunec razstave izkazale originalne kostumografske risbe ter risbe filmskih špic za prvi film o Kekcu iz leta 1950,« potrdi vodnica po razstavi. V tem delu so predstavljeni tudi Šubičevi javni spomeniki, sodelovanje v društvih in kulturni politiki, pri filmu in gledališču, ilustriranje pedagoških pripomočkov in podobno.

Z nekaj fotografijami je na razstavi zaobjet tudi slikarjev osebni milje, saj je bil njegov atelje v Poljanah družabno središče, kjer so se srečevali mnogi umetniki, glasbeniki, tudi znanstveniki, med drugim Milan Butina, Jože Ciuha, Janez Vidic, Igor Torkar, Zuko Džumhur, Marijan Gabrijelčič, France Mihelič, Alenka Gerlovič, Tone Pavček, Ivan Potrč, Branka Jurca, če jih naštejemo le nekaj.

»Da se je dobro ohranilo toliko originalnih del in dokumentacije, se lahko zahvalimo Šubičevi družini oziroma dedinjam, ki imajo do tega res izjemen in vzoren odnos. Tako vsebinsko bogata razstava je nastala tudi zaradi našega kontinuiranega in prijetnega sodelovanja, pri čemer so mi bile na voljo za mnoge informacije, ki sem jih ob snovanju razstave potrebovala. V njihovih arhivih se je našla večina razstavljenih predmetov,« o razstavljenih originalnih delih in predmetih pojasnjuje Petra Čeh in dodaja: »V Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranijo veliko Šubičevih originalov, tematsko vezanih na čas NOB, tudi iz partizanskih tiskarn, kar je še posebno zanimiv opus. Veliko ilustracij so hranili v arhivu založbe Mladinska knjiga.«

Solidarnost in tovarištvo

Predstavljeni so tudi njegovi javni spomeniki predvsem mozaiki, v katerih avtorica razstave najde njegov angažma – prvi javni spomenik je namreč naredi kot prostovoljec. Gre za sgraffito v kulturnem domu v Komnu, ki ga je naredil skupaj s Florisom Oblakom. »Le malokdo pozna njegov mozaik v avli Državnega zbora, freske v OŠ Poljane pa so njegove največje. V vseh teh javnih spomenikih je absolutno tudi Šubičev osebni angažma. Ne glede na to, ali so spomeniki locirani v Ljubljani ali Dražgošah, Poljanah, in ne glede na njihovo vsebino se namreč v njih zmeraj pojavijo bodisi topografija Poljanske doline bodisi resnični ljudje, ob katerih se je tudi sam bojeval med letoma 1941 in 1943. Zato je treba njegova dela na splošno razumeti tudi kot nekakšen zgodovinski dokument.«

Na vprašanje, kaj jo je pri raziskovanju Šubičevega opusa najbolj navdušilo, morda tudi presenetilo, pa sogovornica odgovarja: »Glede na to, da sem razstavo pripravljala približno 14 mesecev, od tega zares intenzivno zadnjih deset mesecev, me je v njegovem opusu navdušilo precej stvari, od subtilne simbolike do izraznosti in tehnične dovršenosti. Predvsem s svojo tehniko imitiranja lesoreza mi je 'dal vetra' pri tistih delih, kjer originali niso bili najdeni in sem morala tehniko ugotavljati na podlagi printov. Ob tem sem ugotovila, kako zelo je obvladal ves proces nastajanja knjige pa tudi pomanjkljivosti tiska, to pa uporabil sebi v prid, da je bralec le stežka dojel, da gleda risbo s tušem in ne dejanske grafike. Šubičeva dela so zanimiv preplet zgodovine, etnologije in umetnosti, iz njih je na vsakem koraku čutiti pripadnost tukajšnjim krajem.«

Z razstavo v Loškem muzeju so Šubica želeli predstaviti širše, ne le kot umetnika, temveč tudi kot kulturnega delavca, ki je bil angažiran pri mnogih projektih in na tak način pomembno doprinesel k razvoju tako lokalne kot nacionalne kulture. Petra Čeh spomni, da je tudi v mnogih intervjujih Šubic samega sebe poudaril kot kulturnega delavca, ki mu veliko pomenijo solidarnost, tovarištvo in skupno dobro.

Simpozij o Ivetu Šubicu

Jutri, v soboto, 3. decembra, se bo ob 10. uri v Okroglem stolpu Loškega muzeja z vodstvom po razstavi s kustosinjo Petro Čeh začel simpozij z naslovom Ive Šubic – ustvarjalec in spiritus movens. Sledili bosta okrogli mizi Ive Šubic – umetnik in kulturni delavec in Ive Šubic zasebno. Ilustratorka Suzi Bricelj je v zbornik simpozija zapisala: »Sporočilo, ki nam ga Šubic zapušča v slikanicah, je pomembno tudi danes in bo vedno, saj izpričuje strašno izkušnjo vojne, ki se ne bi smela nikoli več zgoditi, obenem pa skozi simbolno govorico kaže pomen resničnega tovarištva. To je tisto, kar je najboljše v človeku ter prinaša sočutje, solidarnost in sobivanje v miru.« O sporočilnosti Šubičevih umetniških del nasploh, torej tudi ilustracij, Petra Čeh dodaja: »To je bistvo te jubilejne razstave.« Na ogled do 7. maja prihodnjega leta.