Pibernik v knjižnici

Mestna knjižnica Kranj je bila že v svojih prejšnjih oblikah (še posebno to velja za Študijski oddelek nekdanje Osrednje knjižnice), prav tako pa tudi od leta 2011, odkar domuje v prenovljenih prostorih Globusa, srečališče izobražencev, predvsem literarnih poznavalcev. Eden izmed stalnih obiskovalcev in neutrudnih raziskovalcev po njenem knjižnem bogastvu je bil tudi profesor France Pibernik. O tem je v nagovoru ob dogodku, o katerem pišem v teh vrsticah, slikovito pripovedovala direktorica knjižnice Maja Vunšek: »Profesor Pibernik je bil eden izmed najbolj prepoznavnih in zvestih članov naše knjižnice. Vsi, ki smo v tej ustanovi zaposleni deset in več let, se ga zelo dobro spominjamo – kot vztrajnega raziskovalca, ki je prihajal v knjižnico z gosto popisanimi listi, s seznami literature, ki je največkrat še nedotaknjena ležala v naših skladiščih. Sama sem bila večkrat v zadregi, ali bom sploh našla vse, kar je želel, vendar je bil izredno vešč uporabe vseh naših katalogov, kasneje še spletnega, ki mu je omogočil tudi vpogled v literaturo drugih ustanov.«

Ob profesorjevi literarni veličini je bil prav to eden od razlogov, da s posebno pozornostjo in dogodkom, ki so ga v knjižnici poimenovali Pibernikove sledi, uglednemu Kranjčanu izkažejo spoštovanje.

S poezijo k portretu

Sobotni dopoldan je v Mestni knjižnici Kranj tudi sicer minil v znamenju poezije, saj so najprej pripravili dogodek Poezija je sol sveta s slovensko-kitajskim pesniškim branjem, ki je s pomočjo avdio-video konference hkrati potekalo v dvorani Mestne knjižnice Kranj in na slovenskem veleposlaništvu v Pekingu. Svoje pesmi so predstavili štirje slovenski in štirje kitajski pesniki srednje in mlajše generacije – na slovenski strani Esad Babačić, Anja Zag Golob, Karlo Hmeljak in Gregor Podlogar, na kitajski pa Dai Weina, Er Mao, Lan Lan in Zhao Ye. Pesniško branje so v knjižnici organizirali v sodelovanju z Veleposlaništvom RS v Pekingu in Centrom za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V dogodku je sodelovala tudi Kranjčanka, slovenistka Metka Lokar, ki Kitajce uči slovenskega jezika.

Opoldanska pot na slovesnost v drugo nadstropje knjižnice, kjer so študijske sobe – vanje je v zadnjih letih rad zahajal tudi profesor – se je začela v knjižnični avli in se do cilja nadaljevala s postanki ob branju Pibernikove poezije. Ob povezovalcu prireditve Ajdinu Huzejroviću so jo brali Neža Verdonik, Luka Markus Štajer in Metka Lokar. Slednja je ob vitrinah, v katerih je predstavljen bogat knjižni opus Franceta Pibernika, strnila nekaj spominov na svojega gimnazijskega profesorja: »Ko pomislim na profesorja, vidim njegovo podobo, kako kroži in kroži v razredu ter nam razlaga zanimive in za nas zelo nove stvari. Mislim, da smo bili eni prvih, ki smo pri pouku poslušali o ohojevcih, o slovenski literarni avantgardi in o dogodkih, ki so se v okviru tega odvijali v kranjskih galerijah, govoril nam je o gimnazijskem časopisu Plamenica … Mislim, da je bil to za nas velik privilegij.«

O profesorju in prijatelju

Da je bil France Pibernik uglajen in tih v pogovoru, pa vendar je prav zaradi svoje raziskovalne žilice vedno povzročil delovni nemir med zaposlenimi, je med drugim zbranim na slovesnosti dejala Maja Vunšek. »Tesno je sodeloval in prijateljeval z našim sodelavcem, dolgoletnim vodjem Študijskega oddelka profesorjem Francem Drolcem. Oba sta del svojega ustvarjalnega obdobja posvetila našemu največjemu pesniku Francetu Prešernu, katerega današnji rojstni dan je tudi odgovor na vprašanje, zakaj prav danes.«

Pisca, literarnega teoretika, raziskovalca in profesorja je v čustvenem nagovoru predstavil njegov učenec, kasneje tudi dober prijatelj, slavist Miha Mohor. Njegov oče je bil Pibernikov učitelj in kasneje sodelavec na kranjski gimnaziji, kjer je Pibernik poučeval 32 let, med njimi tudi Miho. »Vedno je zastopal načelo avtonomnosti umetnosti in dijaki smo čutili, kaj mu je zares všeč. Spominjam se ure, posvečene Josipu Murnu: ob zaključnem zvonjenju smo obsedeli očarani in presunjeni, profesor pa je, kakor bi se ustrašil svoje navdihujoče moči, zamahnil z roko in zbežal iz razreda. 'Zelo odgovorno je, če koga kam usmeriš,' mi je pojasnil na neki obletnici mature, 'zato dijakov nikoli nisem silil v književnost.' Toda kljub temu se nihče ni čudil, da se nas je kar četverica iz razreda po maturi vpisala na slavistiko.«

Pripovedoval je o njegovem literarnem delu in odkrivanju po vojni zamolčanih pesnikov Balantiča, Hribovška, Polde, Kunstlja, Potokarja in Mauserja. Pibernik je napisal več biografij in tudi sam izdajal pesniške zbirke. Z Mohorjem sta odhajala na skupne literarne izlete. »Leto 2020 se je zaradi epidemije najino druženje zožilo na telefonske stike. O zdravju se nisva pogovarjala. Nikoli ni potožil o kakih težavah, le noga da mu nekoliko nagaja, pa se za vsak primer zanaša na palico. Ko mi je ob koncu marca 2021 po petih minutah dejal, da morava končati najin klepet, sem bil prepričan, da je dobil kak obisk. 'No, pa naslednjič naprej …' sem mu dejal. Tako sva se poslovila, za vedno.«

Nešteto ur je preživel za mizo ob branju in pisanju

V nagovoru sta kranjski župan Matjaž Rakovec in predsednica Fundacije Vincenca Drakslerja Nada Bogataj Kržan poudarila pomen Pibernikovega ustvarjalnega življenja in dela za slovensko literaturo in predvsem številne rodove kranjskih gimnazijcev. Ob predaji očetove delovne mize, ki so jo obnovili v fundaciji, je zbrane nagovorila profesorjeva hči Barbara Theissen Pibernik, ki je dejala, da je oče zelo rad hodil v knjižnico. Ob prošnji iz Mestne knjižnice Kranj za kakšen osebni predmet, s katerim bi uredili očetov spominski kotiček, je takoj pomislila na njegovo delovno mizo. »To je tisti osebni predmet, ki res pooseblja mojega očeta, ki je svoje poklicno življenje dejansko pustil za to mizo, naj bo kot ustvarjalec ali profesor. Ko danes ponovno vidim to mizo, ki je nekaj časa samevala v praznem stanovanju, in jo predajam v uporabo, v njeno novo poslanstvo, doživljam prav posebne trenutke. Oče je nešteto ur preživel za to mizo, včasih tudi po 16 ur na dan. Za njo je opravil večino svojega dela, napisal od pesmi do monografij in drugih knjižnih izdaj. Imel je tudi navado brati za mizo, ne na kavču ali postelji. Kot gimnazijski profesor je za to mizo popravljal številne šolske naloge, zagotovo tudi kakšen gimnazijski esej.«

Barbara Theissen Pibernik je dodala, da je ta miza na neki način tudi poosebljenje pridnega dela in izobraženosti, zato ne dvomi, da se bo dotaknila tudi novih generacij. »Vesela sem, da so se v knjižnici odločili organizirati natečaj za gimnazijski esej. Ta mi je očeta v mislih spet približal kot gimnazijskega profesorja. Mislim, da je tako več mladih dejansko prebiralo očetovo poezijo, ki s tem tudi ostaja živa,« je še povedala profesorjeva hči, o zanj značilni skromnosti pa dodala: »Oče bi ob današnjem dogodku in prisotnih, ki so prišli počastit njegov spomin, zagotovo pomislil: saj ne bi bilo treba; hkrati pa verjamem, da je današnji dogodek tako njega kot mamo Jolando zagotovo razveselil na njunem potovanju po onstranstvu.«