Sto let po smrti je Tavčar še vedno z nami

Ta članek je napisan ob bližnji stoletnici Tavčarjeve smrti. Preden si ogledamo, kako je dejansko zbolel in umrl, si najprej preberimo, kako je kot pisatelj ubesedil svoj odnos do smrti kot take. Drugače rečeno: kako se je Ivan Tavčar pripravil na svojo smrt. Od mrtvih sicer kot navadni smrtnik ni mogel vstati, vendar je že za življenja zaživel nesmrtnost – v svojih najboljših delih! V Visoški kroniki, denimo. Ko jo je napisal in prvič objavil, leta 1919, mu je manjkalo le še par let do sedemdeset in takrat se je gotovo tudi sam že soočal z mislijo na smrt.

Pisatelj in smrt

Izpovedal jo je skozi zapis svojega junaka Izidorja, nesojenega visoškega gospodarja, ki se po težki rani – dobljeni v italijanski vojni, »v gloriozni batalji pri Turinu«, v kateri so leta 1706 zmagali »naši« pod poveljstvom legendarnega vojskovodje princa Evgena Savojskega – vrne v domačo dolino okrevat in umret. Navsezadnje se je vanjo vedno znova zatekal tudi Tavčar, »po surovih političnih bojih« ob prelomu stoletja in po skušnji svetovne vojne v letih 1914–1918.

»Velikokrat sem tako ležal na soncu in nad dolino, ki je mrgolela pod mano; in takrat se je razvijalo pred mano, kar sem doživel v preteklosti. Tu in tam se me je polastila želja, da bi umrl, ker sem bil sam sebi in drugim v težavo. Pa me je hitro zapustila ta želja, ker vojščak, ki leži težko ranjen sredi bojne poljane, ravno tako nerad umrje, kakor se nerad loči od sveta bogataš, sedeč pri polni skledi. V takih trenutkih sem dobro vedel, da te, naj si še tako zapuščen in osiromašen, veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je – zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš! Ko tako ležim, mi sili iz ruše nova moč v onemogle ude, in prav vsaka koreninica pod mano poganja tudi v moje telo, da se čutim eno z zemljo, na kateri ležim. Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni! – ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe! / Tako večkrat premišljujem na zeleni tratini pod gozdom. Tu in tam gledam tudi v preteklost: pred mano se vlečejo široke vrste težko oboroženih mož, vrsta šaržira za vrsto, ranjeni padajo in umirajo, bogati prapori se vijejo, jezdeci žvenketajo na svojih konjih, sami generali pridirjajo, 'victoria' jih obdaja, trombe se oglašajo, topovi grme – vse to pa izgine, kakor izgine dih s stekla, in ostane mi edinole sladka zavest, da sem zopet na svoji domači zemlji, ki me objema, kakor objema mati svojega otroka ali kakor objema nevesta svojega ženina!«

Ko je literarni zgodovinar Ivan Prijatelj leta 1921, ob avtorjevi 70-letnici, uredil tisti zvezek njegovih Zbranih spisov, v katerem sta bili prvič v knjižni obliki objavljeni povesti Cvetje v jeseni in Visoška kronika, je, sledeč gornji intonaciji, na koncu svojega uredniškega uvoda zapisal: »Sklepam z željo: naj bi naša domača zemlja dokazala svojo celilno moč tudi nad našim pisateljem, upajočim vanjo in zatekajočim se v njeno naročje, da bi v zdravi lepi življenjski jeseni kljub svojim sedemdesetim in še tolikim in tolikim letom mogel dovršiti že zasnovani drugi in tretji del 'Visoške kronike' in še marsikaj iz svojih načrtov, ki jih ima lepih in nemalo in za katerih izvršitev ima ne samo neoslabljeno, ampak celo povečano sposobnost, kakor dokazujeta povesti, ki ju v tem zvezku slovenskemu čitateljstvu izročam v umetniški užitek.« Ko je bila ta želja zapisana, je bila že neuresničljiva, Tavčar je imel že raka. Tegobe bolezni je moško prenašal še dve leti, domača zemlja mu je bila pri tem gotovo v oporo. Umrl je v Ljubljani, 19. februarja 1923, pokopali so ga v grobnici na Visokem, v rodni dolini, v »zemlji domači«.

Bolezen, smrt in pogreb

Tavčarja je torej v zadnjih dveh letih življenja pestila huda bolezen. »Tedaj je bil pisatelj že zaznamovan s smrtno boleznijo – rakom na črevesju (zdravniki so mu ga diagnosticirali 17. februarja 1920). Obsevanja v Zagrebu so ga precej izčrpala, niso pa ga mogla rešiti. Leta 1921 je Tavčar še menil, da bo lahko dokončal drugi del Visoške kronike; zato se je umaknil na svojo posest v Poljansko dolino, vendar ustvarjati ni več mogel. Na jesen 1921 se je vrnil v Ljubljano. Sedemnajstega februarja 1923 je izgubil zavest, iz katere se je le še za kratek čas prebudil. Umrl je dva dni kasneje ob 13. uri.«

Smrti so sledili številni sožalni odzivi. »V žalni številki Slovenskega naroda je 20. februarja 1923 na prvi strani izšel njegov portret, ki ga je izdelal slikar Ivan Vavpotič, dodani pa so bili zapisi Vladimirja Ravniharja, Zofke Kveder-Demetrovič, Viktorja Murnika, Ivana Preglja in Mirana Jarca. Objavljena je bila tudi Tavčarjeva politična oporoka – poslanica ob novem letu 1921. V njej je pisatelj rojake pozval, naj odpro svoja srca in z vsemi močmi delajo za srbsko-hrvaško-slovensko kraljevino (nad katero pa je bil tudi sam razočaran zlasti ob napovedi menjave denarja po relaciji štiri jugokrone za en srbski dinar). V naslednjih dneh so sledili nekrologi v drugih listih (niso manjkali niti tisti, ki so imeli uredništva v Zagrebu in Beogradu). V dovolj skromnem Ljudskem dnevniku je o svojem pokojnem nasprotniku pisal sam Ivan Šušteršič, ki se je po begu v tujino 1918 vrnil v domovino in potem na volitvah marca 1923 doživel politični brodolom. Sožalno brzojavko je Tavčarjevi družini poslal tudi kralj Aleksander.«

Njegov pogreb je trajal tri dni. Tavčarjeva poslednja pot je bila dolga. Začela se je v Ljubljani, končala pa v družinski grobnici na Visokem. »Dvaindvajsetega februarja se je Ljubljana poslovila od svojega najbolj priljubljenega župana, ki si je ugled v očeh mestnih prebivalcev pridobil predvsem kot pisatelj, med prvo svetovno vojno pa si ga je ohranil z vsakdanjo skrbjo zanje. Pokojniku v slovo je pred magistratom spregovoril kraljevski namestnik Ivan Hribar, nato pa je stolni prošt, 'gospod prelat' Kalan, v prisotnosti mnogih duhovnikov blagoslovil pisateljeve posmrtne ostanke. Zbor Glasbene Matice pod vodstvom Mateja Hubada je zapel kantato Antona Foersterja na Gregorčičevo besedilo Umrl je mož. Z govori sta pokojnika potem počastila še Karel Triller in Oton Župančič. Izredno dolg pogrebni sprevod, v katerem so bili posebej vidni umetniki (katolike je zastopal Ivan Pregelj, liberalce pa Alojz Gradnik), rektor univerze Aleš Ušeničnik in dekani fakultet, sokoli, člani konzularnega zbora, ljubljanski veliki župan Vilko Baltič in vojaške osebnosti – med njimi tudi admiral Metod Koch in kraljevi zastopnik, poveljnik Dravske divizije polkovnik Vučkovič –, ministri 'na razpoloženju' Albert Kramer, Gregor Žerjav in Vekoslav Kukovec, načelnik Narodne ljudske stranke Ivan Šušteršič ter župani številnih slovenskih mest, je nato krenil k sv. Krištofu. Tam je Andrej Kalan opravil obredne molitve za umrle, sledila pa sta še govora sokola Viktorja Murnika in pravnika Janka Žirovnika. Štiriindvajsetega februarja so Tavčarjeve posmrtne ostanke že ob treh zjutraj odpeljali iz Ljubljane. V zgodnjih jutranjih urah so se v Škofji Loki od pisatelja poslovili tudi prebivalci domačega okrajnega glavarstva oziroma sreza, na Visokem, kjer je njegova grobnica, pa še najožji rojaki. Tako je bil k poslednjemu počitku pospremljen na eni strani večni Tavčar umetnik, na drugi pa minljivi politik in gospodarstvenik.«

Ocena Tavčarjevih zadnjih let

Zadnja leta njegovega življenja je takoj po smrti kritično povzel njegov politični kolega Vladimir Ravnihar. Ta »preudarni liberalni javni delavec«, ki se je s pisateljem ob nekaterih pomembnih vprašanjih tudi razhajal, je o njem zapisal naslednjo sodbo:

»Dne 19. februarja 1923 je zatisnil svoje trudne oči dr. Ivan Tavčar. Uničila ga je zavratna bolezen, ki ji ni bilo leka. Tri leta gale mučila. Bil je v naši politični in kulturni zgodovini markantna osebnost. Višje nego politik stoji 'Emil Leon'. Za tiste čase je bil kot pripovednik in romancier nedosežen in je postavil v senco vse svoje sodobnike. Bil je krepka individualnost in velik talent. Politik v pravem pomenu besede ni bil, tako je sodil sam dr. Triller, najožji njegov sodelavec. Toda njegova doba ga je, blestečega govornika, prominentnega advokata in pisatelja, dvignila na prvo mesto v naši domači politiki, prav ko je bil klerikalizem pričel s svojo ofenzivo. Bil je čistokrven 'liberalec', po svoje religiozen, pa odločen nasprotnik političnemu katolicizmu. Za politika je bil preveč čustven, ne hladen računar. Čustva so ga zapeljala, da je bil popustljiv, ko to ni bilo na mestu, pa se je od svojega temperamenta spet pustil zapeljati v nasprotni ekstrem. Nasprotniku, ki se je spravil nanj, ni bilo dobro. Znal je biti uprav nebrzdan, pri čemer ga je spodbujal njegov govorniški dar. V svoji retoriki je naravnost užival, še bolj se je naslajal ob gromovitem aplavzu svojih poslušalcev. Pa čeprav mu je bilo potlej žal, če je le šel predaleč. Imel je stalen dvor svojih občudovalcev, ki so nemalo podžigali to njegovo slabost. Kot politik ni bil razgledan. Čeprav brezkompromisen Slovenec, preko Kranjske ni segalo njegovo politično obzorje. Slovenski svet mu je bil zaprt. V tem pogledu ga je dopolnjeval Ivan Hribar, dokler sta vozila skupaj. V nove razmere po prvi svetovni vojni se ni mogel prav vživeti. Nova 'partijska' politika z njenimi orientacijskimi metodami je bila njegovi miselnosti čisto tuja. V poslednjih letih je umel obvladati svoj temperament. V debato je običajno posegel kot poslednji govornik, ko je bil pazljivo sledil govornikom. Potlej je izrekel svojo tehtno besedo. Po prevratu je bil njegov politični credo: mi smo za absolutno narodno in državno edinstvo pod žezlom dinastije Karadjordjevičev. Za Slovence je to edini spas. To je naš program in vogelni kamen naše politike! Pa spet: Vse drugo vam koncediramo, samo dajte nam mnogo, mnogo avtonomije! Mladinom je bil do poslednjega dne nepomirljiv zopernik, kakor da so se mu bili v neki sicer nam drugim nepoznani stvari posebno hudo zamerili. Tri ali štiri leta pred smrtjo je pustil napraviti sindikalno pogodbo delničarjev Narodne tiskarne. S to pogodbo smo se morali delničarji medsebojno zavezati, da svojih delnic ne prodamo dru. Žerjavu in njegovi skupini, niti posredno niti neposredno, zlasti tudi ne s posredovanjem njegovega zeta Vladimirja Arkota v Zagrebu. Skoro vse delnice je imel v rokah dr. Tavčar, mi drugi smo imeli le toliko delnic, da smo bili lahko člani upravnega sveta Narodne tiskarne. Zato je sindikalna pogodba, s katero je hotel preprečiti, da bi Narodna tiskarna zlasti pa njeno glasilo Slovenski narod kdaj prišla v roke dr. Žerjavovi skupini, veljala kot nekaka politična oporoka njegova. Verjetno je, da bi se domača politika drugače zasukala, ako bi bil dr. Tavčar za deset let mlajši in ako bi mu težka bolezen ne bila zlomila duha. Začasa njegove bolezni sem ga večkrat obiskoval. Iz prijateljstva, pa tudi, da sem mu postregel z informacijo o političnih zadevah in da eventuelno dobim od njega navodila. Malodane do poslednjega so bile njegove direktive za pisavo Slovenskega naroda merodajne. Ko sem ga nekaj dni pred smrtjo poslednjič obiskal, mi je pri slovesu melanholično in resignirano dejal: fuimus!« Po slovensko: bili smo.

Sto let pozneje

Kaj bi lahko zapisali na vse navedeno sto let pozneje? Da je čas že prekril vse Tavčarjeve slabosti. Tisto, denimo, da v svoji življenjski in zlasti politični praksi ni čustvoval in razmišljal vseslovensko, ampak je ostajal vrli Kranjec, omejen na tisti del Slovenije, ki se je pod habsburško krono imenoval Vojvodina Kranjska. Torej brez Štajerske, Goriške, Trsta in Istre … Po drugi strani pa je čas še okrepil njegove vrline, zlasti pisateljsko. Obžalujemo, da zaradi bolezni ni mogel nadaljevati Visoške kronike, ki bi morala po njegovem načrtu dobiti še drugi in tretji del. Sicer pa lahko še naprej uživamo v prebiranju napisanega, zlasti v tistem delu njegovega opusa, ki se godi v Poljanski dolini. In v nas ohranja in krepi slovensko domoljubje v najbolj žlahtni obliki. Tako naj tudi ostane.

Viri in zahvala. Glavni vir za ta članek je Tavčarjev zbornik iz leta 2015, uredil ga je ddr. Igor Grdina, izdala Založba ZRC v Ljubljani. V tej knjigi je veliko dotlej neznanih dejstev. Slike v tem članku izvirajo iz zbirke pokojne Mance Tavčar, Kosmove iz Poljan, in iz zbirke Bernarde Jesenko Filipič. Za to objavo mi jih je posredoval fotograf Izidor Jesenko, za kar se mu lepo zahvaljujem. Gre za prvo objavo teh fotografij v tiskanem mediju.