Bledu posvetil medicinsko kariero

Že več kot štirideset let službujete v Zdravstvene domu Bled, zadnjih 26 let ga uspešno vodite kot direktor. Če bi imeli še enkrat možnost, bi se znova odločili za zdravniški poklic?

Da, vedno znova bi se odločil za zdravniško kariero, ki sem jo sicer začel v zdravstvenem domu na Jesenicah. Po odsluženem vojaškem roku leta 1980 sem dobil zaposlitev na Bledu, kjer sem se tudi poročil in osnoval družino z dvema sinovoma. Vselej sem čutil dolžnost, da kraju, v katerem živim, nekaj dam. Tako sem vso svojo medicinsko kariero posvetil prebivalcem Bleda, tukajšnjim turistom in Zdravstvenemu domu Bled. V to me je vodila tudi vzgoja, mati je bila namreč medicinska sestra, oče pa sanitarni tehnik, kasneje se je izobrazil še v ekonomiji. Pri starših sem dobil osnovo, ki sem jo nadgrajeval z izobraževanjem. Po znanje sem med drugim odšel v London in Toronto. Specializacijo splošne medicine, danes jo poznamo pod nazivom družinska medicina, sem opravil na medicinski fakulteti v Ljubljani, naziv magistra znanosti pa sem ubranil na medicinski fakulteti v Zagrebu. Izobrazili sem se v menedžmentu v zdravstvu in se seznanil z organizacijo osnovnega zdravstva Evrope. Štiri leta sem bil strokovni vodja v Osnovnem zdravstvu Gorenjske, kjer sem bil dejaven zlasti pri vzpostavitvi dobre in strokovne mreže nujne medicinske pomoči. Pristopili smo k informativni tehnologiji in digitalizaciji zdravstva, s čimer smo dosegli večji pregled nad podatki, to pa nam je omogočilo, da smo se lažje strateško usmerili v prihodnost. Trenutno že malce podaljšujem svoj delovni staž. Redno delovno dobo bom predvidoma zaključil prihodnje leto, kmalu po tem, ko bomo ob občinskem prazniku Občine Bled namenu predali nov prizidek k obstoječemu zdravstvenemu domu.

Zdravstveni dom Bled velja za enega najbolje organiziranih v Sloveniji. Kako ste to dosegli?

Imel sem dobre učitelje, ki so me podučili o morebitnih težavah, zato sem vselej videl čez horizont. Nekako sem vedel, da bo nekoč prišlo do kadrovske podhranjenosti, zato sem pravočasno pristopil h kadrovskemu načrtovanju s tem, da smo pridobili dovolj mladih specializantov družinske medicine. Obenem smo postopoma obnavljali in posodabljali zdravstveni dom, s tem pa zagotovili ustrezne delovne pogoje. Zadnji večji projekt je omenjeni prizidek, za katerega smo pridobili tudi državna sredstva. Ko me sicer vprašajo, kje se naučiš dobrega vodenja, jim običajno odgovorim, da je za to potreben čas in sam imam to srečo, da lahko že vrsto let vodim zdravstveni dom. Vodenje je umetnost, ki jo moraš čutiti, ne da se je naučiti. Ob tem je pomembno, da čutiš tudi svoj kolektiv. Sodelavci ti morajo biti prijatelji, imeti jih moraš rad. Vodenje pa ni le kolektiv, je tudi krajevna samouprava in ekonomika, v kateri posluješ, hkrati moraš razumeti politiko in sodelovati z njo.

Bili ste eden ključnih pobudnikov, da je Evropska akademija učiteljev družinske medicine Bled določila za mesto letnega izobraževanja.

Kmalu po opravljeni specializaciji sem se povezal s katedro za splošno medicino v Ljubljani in kot eden prvih odšel na izobraževanje v London z namenom, da bi principe preventivnega zdravstva vpeljali v Slovenijo. Tam smo se zdravniki povezali in dogovorili, da sami pristopimo k izobraževanju zdravniškega kadra Zahodne Evrope in Balkana. Bil sem pobudnik, da se letno združevanje zdravnikov, povezanih v EURACT, organizira na Bledu. Tako se vsako leto septembra srečamo v našem kraju in poleg izobraževanja kujemo tudi strategijo ob pomembnejših trenutkih, kot sta bila denimo naval beguncev in epidemija covida-19, v zadnjem času pa se srečujemo s pojavom množičnega predpisovanja zdravil. Sam sem odgovoren za delo na terenu, smo namreč edinstveni na svetu, kjer zdravnik, ki se izobražuje za poučevanje, pacienta obišče na njegovem domu.

Katerim načelom ste sledili pri obravnavanju in zdravljenju pacientov? Znano je, da ste jim bili pri svojem delu vedno predani, po telefonu ste jim vedno dosegljivi, velikokrat pa ste jih obiskali tudi na domu.

Vedno sem sledil načelu, da je treba človeku pokazati pravo pot, ki temelji na preventivi, in ne na medikamentih. Če se je le dalo, sva se s pacientom dogovorila, kako na drug način doseči zdravje namesto z zdravili in kemijo. Danes nas malce zaboli glava ali pa morda ne moremo spati in si že želimo, da nam zdravnik nekaj predpiše. Zdi se, da pacient ni srečen, če iz ambulante ne odide z receptom. Nekoč so celo dejali, da je najboljši zdravnik ta, od katerega greš z veliko vrečo zdravil. A vedeti moramo, da kemija ne le zdravi, temveč velikokrat naredi tudi nekaj slabega v telesu. Alternativa je seveda zdrav način življenja, zmerna prehrana in športna aktivnost ter predvsem dovolj spanja, saj je dober spanec dota za naslednji dan. Poleg tega se spominjam, da so nekoč pacienti k zdravniku prinesli tako svoje telo kot dušo – in to je bila tista prava medicina. Danes bi najraje vse opravili po telefonu in elektronski pošti. Tovrstno medicino zavračam, je ne sprejmem za svojo, saj je fizični kontakt med zdravnikom in pacientom ključen. Prepričan sem, da bodo ljudje prej ali slej želeli priti nazaj k zdravniku, podobno kot se vračajo nazaj k naravi.

Blizu pa so vam tudi načela Arnolda Riklija, pionirja naravnega zdravljenja in začetnika atmosferske znanosti. Zakaj?

Ob prihodu na Bled sem kot mlad zdravnik proučeval življenje in delovanje Arnolda Riklija in po njegovih načelih tudi živel. Udejstvoval sem se v športu, nisem kadil niti se nisem vdajal alkoholu in tako sem organizem v svojih 72 letih pripeljal do lepe starosti, ki nekako ni načela mojega zdravja. Zaužil sem zelo malo zdravil, edino, kar se mi je dogodilo, je bila operacija hrbtenice. Ob letu šahovske olimpijade na Bledu smo začeli tudi pripravljati Riklijev pohod, ki je vsako leto množičneje obiskan. Tako na Stražo in blejske vršace peljemo že okoli tristo pohodnikov. Letos bo pohod še posebno svečan, saj praznujemo dvestoto obletnico Riklijevega rojstva. Udeležbo nam je obljubil tudi blejski župan Anton Mežan. Poleg tega mi je s svojimi predlogi uspelo prepričati mnoge blejske hotele in kampe, da obudijo načelo Riklijevih idej z vodnimi, sončnimi in zračnimi kopelmi.

Poleg Riklijevega pohoda ste organizirali in 21 let vodili še Riklijev teniški turnir ...

Sem velik ljubitelj tenisa in že pred tridesetimi leti sem organiziral prvi Riklijev teniški turnir, ki je potekal na teniških igriščih v Ribnem. Poleg športnega druženja je bila moja ideja povezati gospodarstvo in politiko Slovenije z Bledom. To mi je v veliki meri uspelo, kar se ne nazadnje odraža tudi v sami organizaciji in podobi našega zdravstvenega doma. Z izgradnjo kolesarske vasi v Ribnem se je turnir končal. Še vedno se družimo ob igranju tenisa, le da ne več na Bledu in pod okriljem Riklija, temveč na Šobcu.

Tri mandate ste bili član blejskega občinskega sveta, aktivno ste sodelovali tudi pri slovenski osamosvojitveni vojni.

Kot svetnik v blejskem občinskem svetu sem bil aktiven zlasti pri oblikovanju zdravstvene politike in zdravega načina življenja. Zgradili smo močno reševalno postajo z nujno medicinsko pomočjo in dežurno službo, za katero upam, da je zdravstvena reforma ne bo okrnila. V času vojne za Slovenijo sem se odzval kot zdravnik in stopil v oborožene sile. Bil sem pomočnik komandanta in skrbel za zaledje zdravstva, prehrane in higiensko-epidemiološke zaščite v Zgornjesavski dolini. Resnično sem ponosen, da sem bil aktiven deležnik v tistih težkih časih.

Za svoje prizadevno delo ste prejeli nemalo priznanj. Občina Bled se vam je pred kratkim zahvalila z nazivom častni občan. Verjamem, da vam naziv veliko pomeni.

Vesel in hvaležen sem, da se mi je prebivalstvo Bleda, ki sem mu posvetil vse svoje delovno obdobje v medicini, zahvalilo s tako lepo gesto, kot je naziv častni občan. Zahvala tudi županu in svetnikom, ki so predlog enoglasno podprli. To mi je v veliko čast in zadovoljstvo. Obenem pa naziv sprejemam kot zahvalo celotnemu zdravstvu tega kraja. Kajti v zadnjem obdobju, zlasti med epidemijo, smo prebivalci Bleda, vsi zaposleni v zdravstvenem dom in na občini dihali kot eno. Dejstvo pa je, da brez tako izjemnih sodelavcev vsega tega ne bi dosegel, zato je nagrada, ki sem jo prejel za življenjsko delo, tudi nagrada vsem njim.