Ko skale šepetajo tišino gozda

Avtor poslikav Mohor Kejžar me počaka pred svojim ateljejem v majhni stavbi sredi vasi med Groharjevo hišo in Gostiščem Macesen. »Na steni na začetku stopnic je naslikana violinistka,« mi natančno določi lokacijo. Odpeljeva se naprej po cesti v smeri Soriške planine in se po križišču in odcepih za vasi Spodnje in Zgornje Danje na desno in Petrovo Brdo na levo stran ustaviva ob cesti na ostrem ovinku kakšen kilometer dlje. Le nekaj deset metrov naju loči od poslikane skale, na katerih ženska usta s prstom čez ustnice pozivajo k tišini.

Ta je od vseh treh poslikav najlažje dostopna in vidna s ceste. Nekoliko nižje med rastjem pod električnimi daljnovodi je še na dveh skalah – po slikarsko bi mu rekli diptih – motiv ženskih oči, na nasprotni strani vlake zgoraj v gozdu pa še skala s sliko avtorjeve roke oziroma dlani. Tu se aktualna slikarska zgodba, ki v Sorico od sredine aprila že privablja ljudi od blizu in daleč, tudi začne.

O ideji za poslikave skal

»Nobenega načrta nisem imel, enostavno sem se odločil, da poslikam nekaj skal tu v gozdu. Tako ali tako sem gor hodim že vse življenje, na sprehod, včasih s psom, včasih s kolesom … In ob skali, ki sem jo prvo poslikal, sem v nekem trenutku dobil občutek, da moram nekaj naslikati nanjo,« na vprašanje o spontani ideji za poslikave skal pojasnjuje Mohor. »Odločil sem se, da bo na skali po vzoru prazgodovinskih jamskih slik, odkritih v jamah v Španiji in Franciji, roka, seveda moja dlan.«

Mohor Kejžar ima sicer že bogate izkušnje s stenskimi poslikavami, po dolini jih je za naročnike ustvaril že precej in je poleg številnih likovnih tehnik, v katerih ustvarja, še posebno vešč slikanja s spreji, kot to počno grafitarji. Kot je povedal, mu je preprosto »zapasalo« spet slikati zase, nekaj svojega. Poleg prve skale, ki je bila precej gladka, pravzaprav že naravno slikarsko platno, in drugih, ki jih je tokrat poslikal, jih ima v okolici še kar nekaj primernih shranjenih na fotografijah v telefonu.

Tri dni za eno sliko

Z razliko od spontanosti ideje pa je bilo slikarjevo nadaljnje delo natančno in načrtovano. Izkušen likovnik je, potem ko je izbral skalo, najprej v ateljeju na računalnik narisal skico, se vrnil do skale in nanjo naslikal grobo sliko, jo še enkrat fotografiral, preveril na računalniku, če je treba še kaj popraviti, od tu pa je bilo »še za en šiht dela«, kot je dodal Kejžar v zanj značilnem duhovitem tonu.

Da je slikanje detajlov vedno najlepši del poslikave, pove umetnik, ki je pri slikanju uporabljal posebne spreje z nizkim pritiskom, kar omogoča večji nadzor pri nanašanju barv na podlago, večja pa je tudi njihova obstojnost. »Zame slikarja, vajenega mešanja barv, pa je to prava mala frustracija, ker kljub številnim sprejem običajno vedno v nahrbtniku kakšna želena barva manjka.« Nakup sprejev je deloma kril iz sredstev, ki jih je pred leti prejel od Združenja umetnikov Škofja Loka, katerega član je, da bi poslikal škarpo na cesti naprej od Podrošta, a zato ni dobil potrebnega dovoljenja. Skale je sicer pred poslikavo očistil prahu, drugih posegov pa ni bilo.

Pove, da je na terenu slikal v marcu. »Kako v marcu, saj je takrat tu še sneg,« sem presenečen, soriški slikar pa mi odgovori: »Nekaj snega je res še bilo, saj sva ravno nekje na tisoč metrih nadmorske višine. Izrecno sem pazil na to, da je bilo vreme sončno, ker je bil že tako ali tako dovolj mraz. Pa tudi prst, s katerim pritiskaš na sprej, po dveh, treh urah postane že nekoliko trd.« Za eno sliko je tako potreboval kake tri dni.

Motivi po navdihu

Na vprašanje, kaj o poslikavah menijo vaščani, pa tudi ljudje, ki si jih pridejo ogledat, sogovornik pove, da je tudi že sam povedel nekaj ljudi na ogled, v Sorici pa so tako ali tako vsi sosedje in imajo pozitiven odnos do njegovih poslikav. »Komentarjev na spletnih straneh in družabnih omrežjih ne berem, ker bi se me preveč dotaknili. Nimam tako debele kože. Kar se tiče posega v naravo, se tega zavedam, ampak saj je vsaka cesta poseg v okolje. Živimo v lepih hiškah, ki so zgrajene tam, kjer je bila nekoč narava,« o tem, ali je posegal v naravo, pove slikar. »Res nimam pretirane slabe vesti. Tu na Štentlarjevem ovinku, kjer je poslikava z ustnicami, se prej ni nihče ustavil, prav tako ni nihče pogledoval v del, ki se mu reče Grobe in je posek z električnimi daljnovodi, zdaj pa je tam poslikava oči.«

O sami motiviki Mohor prav tako ne razmišlja preveč. »Ne delam nekih elaboratov, kaj naj bi vsi trije motivi pomenili. Za vsakega izmed njih se mi zdi, da je na pravem mestu in je dovolj privlačen tudi za obiskovalce. Veseli pa me, da so slike dovolj odprte za različne interpretacije,« pove slikar, ob tem pa meni, da bodo poslikave obstojne nekaj let, najdlje najbrž tista z motivom roke, ki je sredi gozda manj izpostavljena vremenskim vplivom.

Sorica–Ljubljana–Sorica

Seveda ima v načrtu še kakšno poslikavo, saj je v gozdu še dovolj primernih skal, a nič ne prehiteva. Ko se bo odločil, bo v nahrbtnik naložil spreje in se podal tja gor nad Sorico, v katero vsak dan iz Železnikov, kjer sedaj živi, prihaja na delo, kot pravi. »Saj mi je bilo lepo za časa študija v Ljubljani, a sem se vsak konec tedna vračal domov. Nekaj drugega se je preganjat po teh naših 'šumah' kot pa po Rožniku,« pove Mohor in doda, da je pravzaprav zapečkar, navezan na svoj kraj, na Sorico. Če je nekoč Ivan Grohar moral v svet, da bi se uveljavil kot slikar, se je Mohor Kejžar zato vrnil domov. »Tu sem brez žice povezan s svetom in lahko v miru delam tisto, kar najbolje znam.«