Ko je »kažin«, moraš vse ustaviti

Čestitam vam za velik mednarodni uspeh na Češkem.

Hvala. Na tekmovanju Rallye Rejviz je bila ekipa štirih loških reševalcev NMP Zdravstvenega doma Škofja Loka: David Gale, Andrej Šubic, Andraž Arhar in jaz. Preverjajo vse: hitrost, iznajdljivost, znanje, treba se je znati dobro znajti, da dosežeš uspeh. Tekmovanja so zelo realna, v smislu scenarijev, ki so dejansko taki, kot jih dnevno doživljamo na terenu. Konec septembra nas na tekmovanje na Ciper odhaja pet, pridružil se nam bo še Simon Jurjevec.

Koliko časa ste že na Gorenjskem?

Trinajst let, žena je doma iz Loma pod Storžičem, živiva pa v Preddvoru. Pripravništvo sem naredil kot reševalec v Tolminu, na reševalni, potem sem šel na fakulteto, delal v operacijski kot inštrumentar v Šempetru, nato pa sem, ker mi kot popotniku niso hoteli dali neplačanega dopusta, dal odpoved in sva z ženo šla na padalsko avanturo, na potovanje po Aziji za eno leto. Zanosila je in potem sva se preselila v Preddvor. Nato sem pet let delal v Ljubljani na Travmi, bil tudi dobro leto v Londonu na različnih urgencah, ko sem se vrnil, sem začel delati v ambulanti nujne medicinske pomoči v Škofji Loki, to je bilo približno pred šestimi leti.

Pot vas je zanesla tudi v Afriko.

V Gani sem delal prostovoljno, prek tropske medicine, pet nas je bilo, dve zdravnici in tri medicinske sestre oziroma zdravstveni tehniki. Jaz sem prišel tja z motorjem, ker sem hotel delati v patronaži. Ko so oni odšli domov, sem nadaljeval pot po Afriki. V tistem letu in pol sem obiskal Maroko, Mavretanijo, Zahodno Saharo, Senegal, Gambijo, Gvinejo Conakry, Mali, Burkino Faso, Togo, Benin, Niger, Čad, Centralno Afriko, Kongo, Zair, Zambijo, Malavi, Mozambik, Svazi in Južnoafriško republiko. V Afriko sem šel še enkrat delat kot prostovoljec, z drugo ekipo smo šli pomagat misijonarjem na Madagaskar.

Zagotovo gre za neprecenljive izkušnje. Kaj najbolj pretrese?

Nekaterih dogodkov ne bom nikoli pozabil. Ko smo bili v Gani, so vaščani zbobnali ljudi, da pridejo zdravniki, da bo vse zastonj. Zares je bilo veliko ljudi v čakalnici, med njimi mama z jokajočim otrokom, neutolažljiv jok je bil. Izvajal sem triažo, ko smo slišali ta jok, smo jih pobrali iz vrste. Dobro leto je imel otrok, videli smo, da ima dve luknjici na prsih, iz njiju je tekel gnoj. Mama se je smejala, bila je prostodušna, rekla je, da je bila pri lokalnem vraču, ki je to prerezal, odprl gnojno rano. Da je ven tekel gnoj, nič narobe, pravilno je postopal. Ko smo ji rekli, da mora otrok v bolnišnico, ker obstaja možnost sepse, je rekla, da ne, da ima doma brata dvojčka, najmočnejši bo preživel, taka je mati narava. Ne vem, kaj je bilo z njim. Odpeljala ga je domov. Tako vidiš, koliko je življenje pri njih vredno. Če imajo dva, preživi močnejši, tistega mama obdrži. Nekaj izkušenj iz Afrike je bilo zares takih, da sem se vprašal, zakaj sem tam in ali je sploh prav, da sem tam.

Kaj vse naredite za to, da nekoga, ki je na robu smrti, obdržite pri življenju?

Poskusiš narediti vse, kar se da. So pa nekje tudi meje. Premalo se pogovarjamo o tem, kdaj še iti naprej in kdaj končati. Če imaš nekoga, ki je v domu upokojencev ali doma, negiben na postelji, priklenjen na posteljo, ni perspektive … da ne pustiš človeku dostojno umreti … O tem se premalo pogovarjamo, to ni evtanazija, to je naravno – človek je svoje dal skozi. Svojci bi se morali o tem prej pogovoriti, preden sploh do tega pride. Ko je nekdo neprišteven, priklenjen na posteljo, nepokreten ... in ko pride osebni zdravnik, pustiš človeka doma, da lepo zaspi, da ga ne vlačiš nekam še za zadnje pol ure, kjer ga dobesedno razmesarijo.

Je veliko dobrih občutkov v primerjavi z vsemi slabimi, ki jih doživljate skozi dan?

Po mojem je, je pa odvisno od vsakega posameznika, koliko se vživiš v določeno situacijo. Jaz se, eni se ne, se distancirajo. Se pa ne smeš čustveno navezati, vsak mora sam priti do tega, biti zrel, priti na to stopnjo. Treba se je v čim krajšem času vživeti v situacijo, jo razumeti in jo razrešiti. V bistvu mi je v veliko zadovoljstvo, če na koncu vidim, da sem cel postopek, ki sem ga naredil, naredil tako, kakor sem si ga zadal.

Se vam zdi, da se ljudje počutijo bolj varne, ko pridete zraven?

Jasno in normalno je, da komaj čakajo, da prideš. Vliješ jim upanje, čeprav je situacija velikokrat zelo kritična in se ne konča vedno dobro.

Kako doživljate smrt?

Meni je morda lažje, ker nikogar ne poznam tu; na območju, kjer delam, ker sem tako rekoč avtsajder. Do vseh lahko enako pristopim, jih enako obravnavam. Verjetno bi mi bilo težje, če bi ljudi poznal, sploh pri kakih nenadnih smrtih ali hudih poškodbah. Skušam gledati tako, da kar je, je, stvari se ne da obrniti nazaj, moramo stremeti k temu, da bomo čim bolje prišli na cilj.

Pa prometne nesreče?

Enako. Dobiš motorista, noge gredo v nasprotne smeri, po navadi so roke polomljene, včasih tudi glava ni več zdrava, vidiš prsni koš, v trebuhu se nekaj dogaja, imaš neko politravmo. Narediš to, kar misliš, da je najbolje, kar se da – delaš po protokolu. Jaz se vedno držim protokola ABCDE – A (airway) – stanje dihalne poti, B (breathing) – dihanje, C (circulation) – cirkulacija, D (disability) – nevrološki deficit, E (exposure) – razkritje pacienta za odkrivanje bolezni. Ko prideš od primera do primera, se ti takoj vklopi eden od scenarijev. Zunanji dejavniki te ne smejo zmesti, npr. očividci; ker je tako, ko prideš nekam in gre vse križem kražem. Takrat si rečem: to je scenarij, to je tako kot na tekmovanju, to je čisti scenarij. Takrat je 'kažin' in takrat moraš vse ustaviti, stopiti korak nazaj in razmisliti, kako naprej. Vsakomur rečem, tudi svojima otrokoma, naj delata tisto, kar imata rada. Svojega poklica ne vidim kot poslanstvo, a seveda ne bom šel mimo poškodovanega, tudi če sem v civilu. Nisem pa fanatično nastrojen v miselnosti, da lahko rešim ves svet.

Zakaj ljudje velikokrat gredo mimo in ne pomagajo, ko vidijo na primer okrvavljenega človeka?

Bojijo se. Nekateri nimajo mehanizma v sebi, da je treba pomagati, eni se bojijo odgovornosti. Ko sem delal v Londonu, so na koncu očividce tožili, ker je nekdo pomagal, a po mnenju oškodovancev narobe. Kolikor vem, so cele študije o tem, kaj se dogaja z ljudmi, da ne pomagajo. Je pa recimo zelo zanimivo tu pri nas: dva pomagata, okrog jih je pa gruča, ki gleda in snema. Ustavijo se in snemajo, pomagajo pa redki, to je žalostno.

Jih naženete stran?

Odvisno od tega, za kakšen primer gre. Če je nevarno, potem jih nekdo odvede stran. Smo imeli primer, ko so držali brisače in rjuhe, da so zakrivali nesrečo. Včasih jih skušamo vključiti. Da držijo infuzijo, kdor zna, lahko izvaja masažo srca, razne stvari. Če sva na primer samo dva in ponesrečencev več, nekdo nekomu drži glavo. To nam je lahko v veliko pomoč in lahko tudi ključno za preživetje nekoga v prometni nesreči.

Kako se človek sploh lahko privadi vsakodnevnega srečevanja s poškodbami?

Ko sem delal v operacijski, sem doživel svojevrstno šok terapijo. Ko človeka odpreš, ko mu dobesedno pobereš ven vse organe, daješ jih ven in noter, kri teče … Včasih sem imel občutek, kot da ta človek zares lebdi nad tabo. Ko človeka pobereš na cesti, ga pripelješ na urgenco, če so notranje krvavite, mora takoj v operacijsko, tam se res zaveš, kako tanka je linija med življenjem in smrtjo, tam se me je še najbolj dotaknilo. In izkušnje iz Afrike, neizmerno življenjske, tam sem se zavedel, koliko je življenje vredno. Naučila me je biti malo hladen glede tega. In vedno pravim: nekdo se rodi, nekdo umre. Nekako sprejmeš, da si svoje poslanstvo opravil in da si minljiv. Zato pravim, da je treba uživati vsak trenutek.

Če zaključiva še s kako lepo izkušnjo?

Ena lepših se je zgodila pred leti, prav na novega leta dan. Nekje v hribih nad Sovodnjem smo uspešno reanimirali možakarja, ki se nam je čez nekaj mesecev prišel zahvalit, da smo mu rešili življenje. Zdaj normalno vozi … in, ja, taka reševanja za vedno ostanejo v lepem spominu.