Čudne sestre in moč sodobne umetnosti

Kamnik – Ko vstopimo v Galerijo Dika sredi Maistrove ulice v Kamniku in si v nadaljevanju ogledamo aktualno razstavo sodobne umetnosti, se v naše misli prikrade zanimiv kontrast. Na eni strani je tu pritličje stare hiše z majhnimi sobami, z ne prevelikimi okni in ob prehodih obokanimi stropi ter arhitekturnimi dodatki, ki spominjajo na nekdanje življenje v njej, namesto krušne peči pa nas tokrat pričaka sodobna umetnost v vsej svoji izrazni moči. Številke, ki beležijo čas, namreč sporočajo, da smo vendarle v tretjem desetletju 21. stoletja.

Na predstavitvenem listu izvemo, da je aktualna razstava – na ogled bo do 7. oktobra – plod preteklega sodelovanja šestih umetnic in njihove dolgoletne želje po vnovičnem skupnem delovanju. Umetnice, zapisane po abecednem redu: Nataša Berk, Nina Koželj, Mojca Senegačnik, Zvonka Simčič, Maruša Štibelj in Louise Winter, so si nadele ime Weird Sisters (Čudne sestre), kar – kot zapišejo – igrivo spominja na zavezništvo treh čarovnic, znanih tudi kot Wayward Sisters (Svojeglave sestre) iz Shakespearove tragedije Macbeth, hkrati pa aludira na njihovo medsebojno sodelovanje, nekonformizem, moč in radovednost. Zapisano obiskovalcu potrjuje sprehod med razstavljenimi deli od kiparstva, instalacij, kolaža do tekstila in vezenin ter videa.

Umetničin in javni forum

Vsaka izmed sob galerije je v goste predvidoma sprejela eno od sester. V vhodni veži nas tako nagovorijo, kot jih avtorica sama poimenuje, »ročna dela« Mojce Senegačnik. Skozi poslikana platna z različnimi ubeseditvami avtorica polemizira z družbenimi miti o vlogi in vrednosti umetnosti v sodobni družbi, o odnosu do umetnikovega dela, človekovih pravicah, položaju žensk v družbi. Avtorica svoje misli spretno uporabi tudi skozi znane citate iz glasbe, filma, literature …

V sobi na desni obiskovalca pričaka instalacija v Kamniku živeče britanske umetnice Louise Winter. Na množici od stropa visečih vrvic visijo kamenčki. Avtorica pojasni, da je v središču njenega ustvarjanja ideja o premikanju. Sprašuje se, ali je lokacija materiala ključna za njegovo definiranje, v smislu, da je ta premaknjen iz svojega konteksta (okolja). Ga še dojemamo kot isti objekt in kje potemtakem ta obstaja, če sploh obstaja?

Stopimo v prehod, kjer si ogledujemo stensko postavitev Nataše Berk z naslovom (uni)sexism². Na ploščicah stranišča v javnem prostoru beremo zapise, grafite, misli, zahteve, naključne želje ... Gre za prostor, ki ga potrebuje in obiskuje vsak, tu pa je predstavljen kot nekakšen javni forum in je po mnenju avtorice verjetno najiskrenejši prikaz družbene zavesti. Ta prostor se danes seli v območje profilov na družabnih omrežjih.

Kolaž nostalgije, svoboda in male živali

Ena izmed ta čas naših najbolj prodornih avtoric kolaža Maruša Štibelj se v naslednji sobi predstavlja s serijo kolažev, katerih delovni naslov je Nostalgija skozi oko ženske. Z njimi poskuša obuditi zavržene spomine »neke« ženske in njeno preizpraševanje o lastnem avtentičnem jazu. Morda pozorni obiskovalec opazi, da dela postavi tudi izven siceršnjih tonamenskih sten.

Zadnja soba nam v ogled ponudi video z naslovom Svoboda v okvirju. Zvonka Simčič, ki je za razstavo pripravila tudi zapise o umetnicah in njihovih delih, je pri kreiranju »umetniške svobode« v videu tokrat sodelovala z Mojco Senegačnik.

Osrednjo pozornost v tem prostoru zavzema velika aluminijasta skulptura zelenoliste rastline. Avtorica Nina Koželj jo imenuje za Kopališče za male živali. Iz preprostega razloga – vedno znova, ko želi lakirati kovino, male živali (mrčes) najdejo pot v lak, pa naj se še tako trudi polakirano ohraniti nedotaknjeno in male živali pustiti pri življenju.