Fantazije, in to brez rokavic

Uprizoritev besedila z naslovom Predsednice avstrijskega dramatika Wernerja Schwaba je ob svetovni premieri leta 1990 na Dunaju šokirala malomeščansko občinstvo. Črna komedija, kot so besedilo v prevodu Mojce Krajnc in pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak ter v režiji Jureta Novaka – prvi, odkar je direktor Prešernovega gledališča – poimenovali ustvarjalci predstave v Prešernovem gledališču, je v Sloveniji tokrat uprizorjena četrtič. A ob tem dodajajo, da bolj se predstava bliža koncu, bolj gledalcu vzbuja nelagodje in večja je črnina.

Gre za avtorjev pogled na stereotipe avstrijskega delavskega razreda v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ti so predstavljeni skozi tri ženske like. Gledalčevo pozornost v recimo osrednjem bivalnem prostoru najprej pritegne scenografija Leona Vidmarja, in sicer na glavo obrnjeno ostenje ter visok kup nagrmadenih predmetov, ki kot da čakajo na odvoz kosovnih odpadkov. Na dvignjenem odru se predstavijo tri protagonistke: Erna (Vesna Jevnikar), Greta (Darja Reichman) in Marička (gostujoča igralka Tina Resman). Prvi od dveh delov predstave je namreč namenjen ekspoziciji posameznih likov. Sicer statičen, vse se dogaja na kavču ali pred njim, a z zgoščenim besedilom, v katerem postavijo nastavke, na katerih se razvije drugi del predstave.

Vesna Jevnikar kot Erna, stiskaška in ravno prav pobožnjakarska, ima zapitega sina in hrepeni po vaškem mesarju. Živi v neki obsedenosti z vero, kar jo teži na vseh nivojih, tako v odnosu s sinom kot potencialnem odnosu z mesarjem, za katerega se zavedamo, da se nikoli ne bo zgodil. Nasproti je lik lahkožive Grete z Darjo Reichman, za katero se izkaže, da zdaj, ko je starejša, želi predvsem bližino drugega človeka in neko stabilnost. Njena psička s človeškim imenom ji zapolnjuje praznino zaradi odtujene hčere. Zdi se, da je tretja, Marička, kot gostja v ansamblu jo je upodobila Tina Resman, edina kolikor toliko zadovoljna s svojim življenjem. V nasprotju s prvima dvema, ki stremita k Bogu ali bogatemu moškemu, ona svoje poslanstvo vidi v čiščenju in odmaševanju stranišč. V njenem opisovanju tega početja gre Schwab tudi čez rob, saj je jezik mestoma precej vulgaren.

Vse tri že v prvem delu navdušijo v izjemno prepričljivih igralskih kreacijah, kar je ob zaključku predstave z dolgim iskrenim aplavzom potrdilo tudi občinstvo. K njihovi igralski moči tu velja dodati pomemben prispevek koreografinje Lade Petrovski Ternovšek, saj akterke posebej v drugem delu igro z gibom in mimiko odlično nadgradijo in uskladijo s svojimi fantazijami. Slika, ki jo gledamo v drugem delu, deluje toksično. Ženske, ki jih omejuje teža njihove preteklosti in seveda tudi teža sveta, v katerem živijo, se podajo v svoj domišljijski svet. Čas je za vaško veselico. Z raznimi fantazijami, ki jih pripovedujejo (in kar tekmujejo v tem), nekako zapolnjujejo življenjsko praznino. Kot da pričakujejo, da se jim bodo fantazije, ko jih dajo iz sebe, uresničile. A vendarle, zdi se, da se nikakor ne morejo znebiti svoje čustvene navlake. Čeprav ženske zaživijo šele v svojih fantazijah, so te vendarle zgolj izkrivljena podoba njihovih življenj. Morda nam na to ves čas kaže tudi scenografija. Režiser je dobro izkoristil scenski element bazena z vodo, pravzaprav sluzjo, ki polzi po preprogi, kar poustvarja neprijeten občutek. Podobno kot vulgarno besedilo, s katerim se mora gledalec sprijazniti. Globoko noter v straniščno školjko. In to brez rokavic.