Ob toliko lačnih nimam časa za slavo

Medvode – Pedro Opeka se je letos po osmih letih znova vrnil v Slovenijo, v domovino svojih staršev. Prvi teden je bil na Koroškem, kjer pod vodstvom slovenskega duhovnika in rektorja Katoliškega doma v Tinjah Jožeta Kopeiniga uspešno zbirajo denar za »Koroško vas na Madagaskarju«. Zgrajenih je že 550 od načrtovanih 600 hiš. Pomoč se tudi po dokončani izgradnji ne bo končala.

Kamorkoli pride misijonar Pedro, je prijazno sprejet. Povsod vzbuja spoštovanje, občudovanje. Tako je bilo tudi ta teden v Sloveniji. Kjerkoli je maševal, se je trlo ljudi. Z njim sta se pogovarjali predsednica države Nataša Pirc Musar in zunanja ministrica Tanja Fajon. V Hiši kruha pri Svetem Duhu se je srečal s slovenskimi škofi in jim tudi priporočil, naj Cerkev še bolj odprejo laikom.

V ponedeljek zvečer ga je v Športni dvorani Medvode na osrednjem srečanju z rojaki poslušalo blizu tri tisoč ljudi! »Se počutite zvezdniško, ko vas posluša toliko ljudi, ko je o vas napisanih že 14 knjig? Ste utrujeni od številnih obveznosti?« ga je na odru medvoške dvorane vprašal voditelj prireditve Jure Sešek.

»Še na misel mi ne pride utrujenost. Tudi za slavo in zvezdništvo nimam časa, saj je na svetu toliko otrok in družin lačnih in brez strehe nad glavo. Ko vidim, kako prijazno me sprejemajo povsod, dobim še dodatno energijo in veselje. V Sloveniji se počutim kot nad oblaki … Povsod sem sprejet kot brat. Želijo se fotografirati z menoj. Gotovo tudi zato, ker vedo, da gre pomoč, ki jo zbiram, v prave roke,« je odgovoril.

Slovenskima povojnima beguncema Lojzetu Opeki, rojenemu v Begunjah pri Cerknici, in Mariji, rojeni v okolici Velikih Lašč, se je 29. junija leta 1948 v Buenos Airesu v Argentini rodil drugi otrok. Krstila sta ga za Petra, Pedra po argentinsko. Pred njim se je zakoncema, ki sta se leta 1946 še med bivanjem v begunskem taborišču v Italiji poročila v Lorettu, rodila hčerka Bernarda. Potem se je rodilo še šest otrok. Pedro je bil živahen in bister otrok. Z vrstniki se je igral na ulicah in na ravnicah pampe, se pridno učil in igral nogomet, še danes najbolj razširjen šport v državi. Bil je nogometni talent, celo na pragu reprezentanc, vendar so mu med šolanjem rekli, da oboje ne bo šlo. Nogomet pa je vseeno ostal njegova najljubša zabava.

Prelomna pot na Madagaskar

Leta 1970 je kot študent na Teološki fakulteti v Ljubljani – štiri leta pred tem je postal član družbe lazaristov – prvič prišel na Madagaskar, na četrti največji otok na svetu, ki leži 400 kilometrov vzhodno od afriške celine v Indijskem oceanu. Na otoku so vladali Angleži in nato Francozi. Samostojna republika je postal junija leta 1960, še naprej tesno povezana s Francijo. Zato je francoščina poleg domače malgaščine – prebivalci Madagaskarja pravijo sebi Malgaši – drugi uradni jezik.

Ko je mladi Pedro tistega dne odšel iz glavnega mesta Antananarive in se ustavil na nepreglednem smetišču, po katerem so brskali ljudje, še posebej otroci, in iskali za prodajo še vredne predmete in tudi živež, se je zdrznil in odločil, da jim bo po svojih močeh pomagal v dostojnejše življenje. Po diplomi na katoliški univerzi v Parizu in duhovniški posvetitvi leta 1975 doma v Argentini je držal obljubo in se leta 1976 kot misijonar vrnil med Malgaše.

»Takrat sem postal del njih. Že nad 30 let se trudimo, da bi to smetišče izginilo. Koliko otrok je že umrlo na njem. Ljudje so se žal navadili na revščino in težko jih je prepričati, da tako življenje nima prihodnosti, ampak je njihova rešitev delo, delo,« se svojih prvih malgaških korakov spominja misijonar Pedro.

Akamasoa, dobri prijatelji

Leta 1989 je ustanovil humanitarno združenje Akamasoa, ki v malgaščini pomeni dobri prijatelji. Misijonarju Pedru je uspelo splesti mrežo mednarodne pomoči, tako v hrani kot v denarju, ki ljudem zagotavlja delo, čeprav skromno plačano. Samo da smetišče nikdar več ne bi postalo kraj njihovega ponižanega in trpečega boja za preživetje.

»V 34 letih nam je uspelo nekaj neverjetnega. Zgradili smo več kot štiri tisoč hiš, v katerih je dobilo streho nad glavo 25.000 ljudi. Skoraj 12.000 otrok dobi vsak dan vsaj skodelico riža. Vse naše šole obiskuje 20.000 otrok. Ker veliko talentiranih deklet in fantov ni moglo na drage univerze, smo ustanovili svojo, ki jo obiskuje 1050 študentov. Naša država potrebuje šolane ljudi, ki bodo služili svojemu narodu. Šola je začetek življenja, začetek samospoštovanja in spoštovanja drugih,« poudarja Pedro Opeka. »Ljudje morajo in hočejo delati. Mene ne prosijo za denar, ampak mi rečejo: Misijonar, daj mi delo! In to je prav. Tisti, ki dela, ima pravico do plače. In za tiste, ki delajo in imajo radi svoje otroke, sem pripravljen do konca sveta iskati pravico zanje. Sem v službi naroda, ki me je pred petdesetimi leti sprejel kot prijatelja in brata. Če bo doma, v Afriki, dovolj dela, hrane in če bodo ljudje dostojneje živeli, ne bodo bežali v Evropo.«

Delo, vera in poštenost

Občutek za pomoč drugim je podedoval po očetu in materi. Oče je bil zidar. Pedro mu je med počitnicami že z devetimi leti starosti začel pomagati. Veliko sta se pogovarjala. Pripovedoval mu je tudi o svoji čudežni rešitvi in begu v Italijo konec vojne leta 1945, ko je bil nad Hrastnikom že v vrsti za ustrelitev. Večkrat mu je svetoval, naj v življenju spoštuje delavnost, poštenost in vero in naj drži besedo. Oče je v vanjo verjel, zato je bil v argentinskih razmerah velikokrat izigran. Tam je moralo biti že takrat vse napisano, podpisano.

Sporočilo Slovencem

»Kako bomo osemdeset let po koncu druge svetovne vojne Slovenci še naprej živeli v sovraštvu. Skrajni čas je, da drug drugemu priznamo napake in si odpustimo. Danes me je sprejela predsednica republike. Prijateljsko sva se objela. Izročil sem ji pismo s pobudo za spravo in s prošnjo, da se našim pokojnim rojakom, bratom in sestram, vrne dobro ime in jih pokoplje na kraju, kjer bi lahko skupaj molili in se jih spominjali. Kljub različnosti moramo biti enotni. Predsednica je obljubila, da bo storila vse za tako dejanje,« je povedal v ponedeljek v Medvodah misijonar Pedro.

Politikom, tudi domačim malgaškim, pogosto očita pozabljivost za obljube, ki so jih dajali pred volitvami. »Mnogim sem rekel, da ljudstvo ni vaš predmet, vaša lastnina. Ljudje so vaši sobratje, vaš narod, in zanj ste dolžni skrbeti in se žrtvovati. Na Madagaskarju so se razmere še poslabšale. Ljudi je šestkrat več, kot jih je bilo leta 1976. Narava je vedno bolj kruta. Politike stalno prepričujem, da imajo ljudje pravico do dostojnega življenja, do zdravja, do preživetja in do čiste vode. Mene otroci pogosto prosijo zanjo. Kupujemo jo, v steklenicah. Prvič po osmih letih sem te dni na Koroškem in v Sloveniji pil vodo iz pipe. Kakšno bogastvo,« je povedal misijonar in se še enkrat zahvalil Slovenkam in Slovencem, rojakom iz njemu najljubše dežele, za pomoč.

Revežem ne pomagajo kolajne in priznanja. Oni ne jedo medalj, ampak pričakujejo skodelico riža, pravi Pedro, ki je bil leta 2013 med nominiranci za prejemnika Nobelove nagrade za mir. Ni je prejel. Podelili so jih drugim. »Meni se zdi čudno, da so bili ti pred nagrado zelo glasni v svojih zahtevah po miru in pravičnosti v svetu, po prejemu nagrade pa so utihnili. Zato je zame darovana pošiljka hrane največja nagrada!«