Film je lahko orodje ozaveščanja

»Moji začetki so v bistvu povezani s poškodbo v srednji šoli. Pred tem sem se aktivno ukvarjal s športnim plezanjem, po kompliciranem zlomu roke pa sem moral to dati na stran. Takrat sem se začel bolj ukvarjati s fotografijo, tudi moj ata in stric sta bila fotografa. Oba moja starša pa sta se gibala v alpinističnih vodah, tako da od tam prihaja neka povezanost med gorništvom, naravo in fotografijo,« je pojasnil Rožle Bregar, ki je sprva fotografiral športne motive. Kot je dejal, mu je bilo to zaradi plezanja in povezanosti s hribi najbolj domače, veliko nasvetov in motivacije pa je dobil tudi od fotografov v družini. Bregar se sicer največkrat znajde v vlogi direktorja fotografije, vseeno pa mu tudi režija ni tuje področje. Svojo piko na i je dodal več kot tridesetim dokumentarcem ter več sto komercialnim projektom in je eden izmed najuspešnejših ustvarjalcev na svojem področju. Sodeloval je v številnih projektih po vsem svetu, med drugim tudi pri BBC, Netflixu in Amazonu, je soustanovitelj video produkcije Vizualist. »Produkcijo Vizualist smo s skupino prijateljev ustanovili leta 2008. Še do danes nas je pet prvotnih in nikoli se nismo želeli širiti v nekaj velikega. Gre za majhno video produkcijo, ki se je že v startu specializirala za razne projekte v naravi, športne projekte ter projekte, ki so povezani z naravo. Naš prvi večji projekt je bil turistični promocijski video za Bled in to nam je precej odprlo pot, saj turistični videi še niso bili v razcvetu. Druga odskočna deska pa je bil zagotovo film Sfinga, alpinistični igrano-dokumentarni film,« je razložil.

Najraje dela dokumentarce

Dokumentarni film je področje, na katerem Rožle Bregar deluje že dolga leta in v katerem tudi najbolj uživa. Pojasnil je, da je zgodb za dokumentarne filme vedno dovolj na zalogi, težko pa je pridobiti sredstva. »Najraje imam celovečerne dokumentarne filme, saj imaš tam nekoliko več časa kot pri televizijskem dokumentarcu. Ritem je bolj umirjen, ni se ti treba toliko držati predpisanih okvirov, zelo rad imam observacijski način filma, kar pomeni, da sicer imaš neko linijo, ampak se načeloma prepustiš toku dogajanja. Slediš, saj je dokumentarec ne nazadnje dinamična stvar. Zagotovo pa imam najraje projekte, kjer greš lahko iz cone udobja, iz klasičnih tem in skušaš narediti nekaj več,« je pojasnil Bregar in dodal, da sta mu med filmi, ki jih je ustvaril, najljubša Zadnji ledeni lovci ter Nepoškodovane. Prvi film so snemali na Grenlandiji, drugi pa je del sodelovanja z gibanjem Balkan River Defence, v katerem se dotaknejo še kako aktualne teme boja za divje in nezajezene reke Balkanu. »Preveslali smo vse balkanske reke, ozaveščali ljudi, pripravljali proteste, se srečevali z ljudmi, ki so bili proti nam; in ko ne veš, kaj se bo zgodilo, postane film unikaten, dober.« V njem je tako tudi okoljevarstvena duša, in kot je poudaril, vedno pravi, da je dokumentarni film dobro orodje za ozaveščanje ljudi, saj doseže veliko občinstvo, ki se lahko poistoveti s temo ali pa spozna nova dejstva, ki so bila prej neočitna.

Štejejo izkušnje in delo

Čeprav je študiral kamero na Inštitutu in akademiji za multimedijo v Ljubljani, pa je dejal, da v njegovem poslu ne šteje izobrazba, temveč izkušnje, reference in dosedanje delo. »Študij ti sicer da neki pregled, širšo sliko vsega skupaj, ampak vseeno se moraš sam odločiti, kam te najbolj vleče in kje boš pilil svoja znanja. Tega ne učijo na fakulteti. Danes se je tako ali tako mogoče naučiti veliko tudi brez študija. Sploh če je to tvoja želja in te to res zanima.« Kot prednost svojega poklica je navedel to, da je sam svoj šef, kar pa je po drugi strani lahko tudi slabost. Pojasnil je, da sam lahko razpolaga s časom in projekti, vseeno pa so vzponi in padci. »Včasih pridejo obdobja, ko je nenadoma mnogo projektov, nekateri se prekrivajo in si potem očitaš, da nisi sprejel drugega. Včasih pa so obdobja, ko ni nič, ko čakaš. Nič ni 'za ziher', to je zagotovo slabost.«

Islandija je njegov drugi dom

Narava je zagotovo Rožletova velika ljubezen, svoj drugi dom pa je našel na od Slovenije kar nekaj kilometrov oddaljeni Islandiji. Tja se odpravlja že desetletje, približno trikrat letno. »Zelo rad se vračam tja, saj tam zelo dobro združujem poklic snemalca in režiserja z zunanjimi, avanturističnimi podvigi. Že kot otrok sem rasel ob gorništvu in naravi, to mi je ostalo v krvi.« V vseh teh letih potovanj na Islandijo je že dodobra spoznal njeno kulturo ter ljudi. Kot je dejal, se Islandci precej razlikujejo od Slovencev, saj so veliko bolj »na izi«, nikamor se jim ne mudi ter so bolj sproščeni. »Res se vidi in začuti, da živijo v deželi, ki je zelo odprta in redko poseljena, obdaja jih nekakšen prazen prostor. Pri nas pa je vse nasičeno z družbo ter delom, kar nas malo omejuje pri razmišljanju. Na Islandiji ni tolikšnega pritiska.« Čeprav ga na njegov drugi dom, kot pravi, veže veliko lepih in avanturističnih spominov, bo, ko bo enkrat osivel, zagotovo razmišljal o unikatni in neponovljivi izkušnji jadranja v času pandemije. »Že na Islandiji si zelo odmaknjen, ko pa enkrat jadraš po fjordih, so občutki zares neverjetni. Istočasno občutje svobode, pa vseeno nekako tudi nagon po preživetju. Ni lahko, še vedno je to na neki način odprava.« Islandija ga je veliko naučila o samem sebi; kot je povedal, predvsem to, da lahko v delu tudi uživa. »Res mi je pomembno, da sem se našel v tem delu, v katerem neizmerno uživam. Drugo, kar mi je dala Islandija, pa je na neki način tudi to, da se znajdem v bolj ekstremnih razmerah.« Čeprav se morda zdi, da Rožle Bregar pogosto hodi po robu, pa vseeno poudarja, da je vedno zelo previden, saj ga je pred leti na Japonskem zasul plaz. »To je bila izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil. Dobil sem drugo priložnost, ki je nikakor ne jemljem za samoumevno. Je pa bilo moje prvo vprašanje, ko so me izkopali, kje je fotoaparat.«

Pred njim je pestro leto

Prejel je že številne nagrade, sam niti ne ve, koliko jih je. »Nikakor ne sledim številu nagrad, saj gre za zelo različne projekte, veliko nagrad se navezuje na festivale. Res ne bi vedel, koliko jih je. Mogoče pa mi največ pomenita osrednji nagradi Festivala gorniškega filma za Zadnje ledene lovce in za film Ena za reko: Zgodba Save. Čeprav gre za slovenski festival, je mednarodne narave, vedno so vključeni zelo dobri filmi in to mi res veliko pomeni.« Bregar je v preteklosti sicer pripravljal tudi fotografske razstave, a je od zadnje minilo že kar nekaj let. Dejal je, da ima sicer materiala veliko, vendar še čaka na primeren trenutek. Kaj pa trenutni projekti? Pričakuje, da bo prihodnje leto kar pestro. »Če bo šlo vse po načrtih, bom delal prvi igrani celovečerni film ter dva ali celo tri dokumentarne. Po Zgodbi Save seveda potrebujemo tudi film, posvečen Soči, pripravljamo pa tudi projekt o največji nesreči na Triglavu iz sedemdesetih let. Pes­tro bo, se že veselim.«