Od Sfinge do Sfinge v knjigi

»Aleš je velikokrat rekel, da bova na stara leta pisala knjige. Vedno je bil zelo pozoren na dokumentiranje, zato imajo vse odprave, ki jih je vodil, obširne filmske in zvočne zapise. Na prvi jugoslovanski himalajski odpravi – Trisul 1960 – je bil član odprave in istočasno filmar. Snemal je tudi na prihodnjih odpravah ali pa je bil eden od filmarjev. TV Slovenija in Slovenski filmski arhiv hranita vse te filme in tudi obsežno avdio gradivo pogovorov baza – stena, ki dajejo izjemno dokumentarno sliko dogajanj v steni. 'Majhen narod smo, zato moramo narediti marsikaj velikega,' je Aleševa misel, ki jo je mnogokrat izrazil. Slovenci smo gorski narod z nenavadno posebnostjo: vsi si želimo vsaj enkrat v življenju stati na vrhu Triglava. To je tiha, nikjer zapisana, a trdno veljavna želja vsakega od nas,« predstavitev knjige Himalajski vodja od Sfinge do Sfinge začne Dušica Kunaver.

Vodja najboljšega alpinističnega moštva

Aleš Kunaver pripada prvemu povojnemu rodu slovenskih alpinistov. Postal je himalajski vodja, vodja tedaj najboljšega alpinističnega moštva na svetu. Prijatelje je vodil najprej na šesttisočake Hindukuša, nato na en himalajski sedemtisočak in na tri osemtisočake. Knjiga opisuje njegovo pot, ki jo je skupaj s prijatelji prehodil po Himalaji od njegovega prvega vzpona v triglavski Sfingi do zadnjega poleta proti Triglavu, kjer je v helikopterski nesreči tragično umrl 2. novembra 1984. V letu 2024 bo od tega minilo štirideset let in s to knjigo želijo zaznamovati to obletnico. Knjiga se začne in konča s Sfingo. »Sfinga je bila pred letom 1961 zadnja uganka Triglavske stene. Aleš je ta štiristometrski skalnati 'problem' s prijatelji oblegal celih sedem let. Šele po vrnitvi s Trisula je lahko rekel: 'Rešen problem ni več problem.' Naslednjih več kot dvajset let je iskal in tudi našel vedno nove in vedno težje naloge v gorah. Najprej šesttisočaki v Hindukušu, nato sedemtisočak Anapurna in že so bili na vrsti osemtisočaki – Makalu, Lotse, Manaslu, dokler se ta visoka pot pod himalajsko nebo ni ustavila na domačem nebu, prav blizu triglavske Sfinge,« opisuje Dušica Kunaver.

Pravi, da knjiga prinaša tudi tiho željo – da bi se Slovenci malo bolj zavedali svojih odlik, tudi v gorah. »Dva milijona nas je – vsi skupaj ne bi mogli napolniti niti predmestja večjega mesta, a dosegamo nenavadne uspehe na mnogih področjih. Rod alpinistov, ki jih opisuje naša knjiga, je v 15 letih (od Trisula 1960 do Makaluja 1975) zrasel iz himalajskih začetnikov v najboljše alpinistično moštvo na svetu. Tak dosežek je v svetovni alpinistični zgodovini enkraten in neponovljiv, saj je na zemlji zmanjkalo nedotaknjenih sten osemtisočakov.« Knjiga je nekakšen zbirnik pionirskega obdobja slovenskega osvajanja himalajskih sten. »Posamezne odprave imajo kar precej v knjigah objavljenih opisov, ta knjiga pa je dejansko zbirnik pionirskega obdobja slovenskega himalajizma. Dragoceni so predvsem zapisi alpinistov, udeležencev odprav, ki so v knjigi prispevali svoja osebna doživetja. Ti fantje so bili sposobni velikih dejanj v gorah, a opisujejo jih brez velikih besed,« je povedala Dušica Kunaver.

Predaval v petih jezikih

Aleš Kunaver je bil zelo cenjen. »Po vsaki odpravi je dobival veliko vabil za predavanja po vsej Evropi. Predaval je v petih jezikih. Na ta potovanja sva hodila skupaj, zato sem imela priložnost spoznati neverjetno občudovanje našega alpinističnega moštva. Tuji alpinisti so cenili predvsem medsebojno tovarištvo, ki je našemu moštvu omogočalo tako nenavadne dosežke. Aleš je bil rojen vodja, ki je izžareval tudi zaupanje in varnost. Vodil je šest himalajskih odprav, a je vedno pripeljal nazaj celotno moštvo. To prav gotovo ni le stvar sreče, ampak tudi velike preudarnosti, previdnosti, poznavanja in spoštovanja nevarnosti gora. Veliko ljudi mi je v času odprav reklo: 'Če Aleš vodi odpravo, bo gotovo vse v redu.' Vsaka himalajska odprava je v povprečju zahtevala dve leti priprav. Pionirskega obdobja vstopanja v himalajske stene ni mogoče primerjati z današnjim časom, ko alpinist kupi opremo in letalsko vozovnico in odleti v Himalajo. Tudi v čustvenem naboju ni mogoče primerjati današnjega časa z dobo naših prvih himalajskih odprav. Ta doba ni poznala tekmovalnosti – v današnjem pomenu te besede – napolnjena pa je bila z domoljubjem,« še pravi Dušica Kunaver.

Knjigo je napisala v sodelovanju z alpinisti, večinoma Gorenjci. »Soavtorji knjige, alpinisti, člani odprav, ki jih je Aleš vodil, dajejo tej knjigi dokumentarno vrednost. Časovna oddaljenost od dogodkov, ki so se dogajali pred več kot štiridesetimi leti, tudi daje širši pogled na dogajanja,« zaključuje. Knjiga ima več kot 360 strani.