Dovolj je že ena »flika« snega

Kranj – Aktivnosti na snegu ne le krepijo fizično zdravje otrok, temveč tudi spodbujajo njihovo domišljijo in razvoj socialnih veščin. Snega razen v januarju v letošnji sezoni sicer nismo bili deležni, pa vendar po besedah naše nekdanje vrhunske športnice otroci ne potrebujejo veliko. »Dovolj je že ena sama 'flika', da raziskujejo, se igrajo in občutijo sneg. Spoznavanje s snegom in seveda tudi snežnimi športi zelo pripomore k otrokovemu celostnemu razvoju. Na ta način razvijajo različne motorične spretnosti, so na svežem zraku, krepijo imunski sistem ter se konec koncev lahko učijo tudi o okolju, naravi, nastanku snega … Če gledamo na primer tek na smučeh, otroci razvijajo tako spodnji kot zgornji del telesa, usvajajo se različne gibalne veščine, krepijo ravnotežje, koordinacijske sposobnosti,« je pojasnila. Po njenih besedah je seveda priporočljivo, da vpeljavo v snežne športe opravimo skozi igro. Tako bodo otroci doumeli, da je tudi gibanje na snegu zabavno, drugačno, ustvarjalno. »Na smučeh lahko igramo nogomet, se žogamo, lovimo in še in še. Otroci si želijo novosti, želijo si novih iger in pri gibanju na snegu se marsikaj tudi naučijo. Na primer že to, da se znajo pobrati, če padejo,« je dejala Tadeja Brankovič.

Poleg tega igre na snegu pri otrocih spodbujajo socialne veščine. Skupinske dejavnosti, kot sta gradnja snežakov ali kepanje, spodbujajo sodelovanje, komunikacijo in delo v ekipi. Otroci se učijo reševati konflikte, razvijajo empatijo in se učijo, kako deliti in se pravično igrati. Spretnosti, ki jih pridobijo med igro na snegu, imajo dolgoročne koristi za otrokov razvoj, saj vplivajo na telesno zdravje, socialno interakcijo, ustvarjalnost in splošno dobro počutje. Skratka, sneg otrokom ponuja odlično igrišče, ki spodbuja celostni razvoj in kjer se lahko zabavajo in hkrati pridobivajo pomembne življenjske spretnosti.

Otrok ne zebe

Kot je poudarila, pa morajo prvi korak vselej narediti starši, ki se zaradi lastnih pomislekov in strahov prevečkrat odločajo za igro v notranjih prostorih in otroke na neki način celo zavirajo oziroma jim odvzamejo izkušnjo s snegom. »Večkrat slišimo, da otroke zebe, da se bodo prehladili in podobno. Otrok, ki se igrajo, ki se gibajo, ne zebe. Resda morda zebe starše, ki stojijo ob strani in jih opazujejo, otrok pa ne,« je poudarila. V nadaljevanju je beseda nanesla tudi na dejstvo, da so starši zgled svojim otrokom. »Veliko manj verjetno je, da se bo otrok gibal, če njegov oče cel dan leži na kavču. Če pa gredo starši z otroki na sankanje, smučanje, se kepajo, pa najmlajši precej lažje sprejmejo gibanje.«

Dejstvo, da mnogi otroci ne doživijo snežnih radosti, je kakopak povezano s pomanjkanjem snega. Vseeno pa obstajajo možnosti, da otrokom ponudimo tisto, o čemer smo včasih sanjali vsako zimo – gradnjo iglujev, kepanje, sankanje ... In tokratne zimske počitnice preživimo v naravi, ki ponekod še ponuja zimske dogodivščine.