Matere ne

»Ni dobro, da imaš bujno domišljijo. Morda je koristna na področju spolnih fantazij in nekaterih drugih, manj pomembnih področjih v življenju. Večinoma pa gre za lastnost, ki prinaša le tegobe. Kdo bi lahko ukrotil hudičevo domišljijo novopečene matere? Moj strah je bil zelo konkreten, njegove veje pa so bile zavite in brez jasnih meja. V glavnem so se sukale okoli različnih načinov, zaradi katerih bi Erik lahko umrl. Na primer: lahko bi padel v reko med sprehajanjem z otroškim vozičkom ali ko prečkava most; dovolj bi bilo že, da bi ga potisnil kdo, ki teče, pa bi se nespretno spotaknil. Bi bila pripravljena skočiti v vodo, da bi ga rešila? Mislila sem, da to ne bi bilo mogoče, teža vozička bi mojega malčka nezadržno potopila. Še en strah: najbolj smešen in tisti, ob katerem najbolj zardevam, vendar se mi je takrat zdel povsem realen. Erika bom nehote oprala v pralnem stroju. Bilo je mogoče, zakaj pa ne: otrok bi spal na odeji, na tleh, v kotu dnevne sobe in jaz bi samodejno, iz oblaka, na katerega me je obsodilo pomanjkanje spanca, začela s tal pobirati odeje in umazana oblačila, brisače s sledovi bruhanja in v tej zmedi bi pobrala tudi odejo, na kateri je spal Erik, z otrokom na njej – tako lahek je bil – in jo stlačila v boben pralnega stroja, ne da bi slišala njegovo jokanje. Šele ko bi pritisnila na gumb za kratek program, bi se zavedala svoje usodne napake. Potem bi se začelo vrtenje, zlobni boben bi se v nekaj trenutkih napolnil z vodo. Pralnega stroja ni mogoče odpreti, dokler je poln vode. Kot v grozljivki bi morala za steklom gledati umiranje in smrt svojega dečka. Več mesecev mi je ob vsakem pritisku na gumb pralnega stroja po hrbtenici stekel mrzlični občutek panike. Mojo vznemirjenost lahko razume le tisti, kdor ve, kolikokrat je treba vklopiti pralni stroj, ko je v hiši novorojenček. Bilo jih je še več: odprta okna, igrače, ki so ravno prav velike, da se zataknejo v grlu, zamaški, steklenice z belilom, kabel likalnika, vrelo olje, ki tako rado skače iz ponve, in številne druge nevarnosti, ki so vedno prisotne …« (str. 187–188)

V romanu baskovske pisateljice Katixe Agirre (1981) se prepletata zgodbi dveh žensk. V zgodbo prvoosebne pripovedovalke, uspešne pisateljice, ki pričakuje svojega prvega otroka in se obenem trudi napisati svojo drugo knjigo, je vtkana zgodba njene nekdanje znanke, ki se znajde v središču zanimanja javnosti, potem ko je utopila svoja otroka, desetmesečna dvojčka. Sicer pa gre za sodobno in berljivo upodobitev problema detomora, sindroma antične Medeje, predhodnice vseh detomorilk …