Zanimivo Zasavje

Najprej smo obiskali Rudarski muzej Zagorje v nekdanji strojnici jaška rudnika Loke pri Kisovcu. Rudarska orodja in pripomočki prikazujejo delček zgodovine rudarjenja, ki je zasavske revirje vpisalo na zemljevid Slovenije. Vodnik v muzeju Vlado Poredoš nam je na zanimiv način predstavil, kdaj so začeli izkopavati premog. Povedal nam je, da je že leta 1755 cesarica Marija Terezija s posebno listino dala pooblastilo baronu Francu Raigersfeldu, da v teh krajih lahko koplje premog, in da so prvi premog našli 400 metrov stran od kraja, kjer se je rodil in mladost preživel naš vrhunski kolesar Primož Roglič. Izvedeli smo tudi, kako je živela in umrla zavetnica rudarjev sveta Barbara. Umrla je stara 28 let – in prav toliko gumbov imajo danes rudarji na svoji obleki.

Skupaj smo ugotavljali, kako dolga je jeklenica, s katero so premog dvigovali iz rovov. Ugotovili smo, da je dolga skoraj tisoč metrov. Vodnik nam je zaupal, da so morali jeklenico zaradi varnosti pogosto zamenjati. Staro jeklenico so »knapi« uporabili namesto železa pri betoniranju. Izvedeli smo še veliko zgodb, na primer tudi to, da so imeli rudarji beneficiran delovni staž. Za eno leto dela so imeli priznanih 18 mesecev delovne dobe, zato so šli precej mladi v pokoj. Ko so gradili krožišče v bližini rudnika, so gradbeniki naleteli na plast premoga. Upokojeni rudarji so to izvedeli in že naslednji dan prišli s krampi in lopatami ter izkopali precejšnjo količino premoga. Rudarji so kot dodatno plačilo dobili tudi okrog tri tone premoga letno. To je bilo to preveč za ogrevanje njihovih stanovanj, zato so pogosto premog prodajali tudi drugim. Znano je, da so bili v času, ko so prodajali premog, zasedeni vsi tovornjaki v okolici in so premog razvažali po celi Sloveniji.

Spoznali smo, kakšne luči so uporabljali pri izkopavanju premoga in da je »ziherca« luč, ki je signalizirala, da je v jami eksploziven plin metan. Kadar so opazili povišano prisotnost metana, so morali rudarji jamo takoj zapustiti in prezračiti. Izvedeli smo, da je »pancer« glavni trak za transport premoga, in si ogledali sistem podporja, to so kovinski podporniki, ki rov držijo, da se ne sesede sam vase.

Stanovanja na Njivi v Trbovljah

Nato smo se odpeljali v Trbovlje, kjer smo si kar iz avtobusa ogledali mesto. Vodnik Bogdan Šteh nam je razkazal vse najpomembnejše turistične točke: urejen vhod v rov, dvigalo rudniškega jaška, glavni trg, bolnišnico. Nato smo si ogledali rudarsko stanovanje na Njivi. Avtentično okolje rudarske kolonije Njiva s konca 19. stoletja, ki je v neposredni bližini Virtualnega muzeja rudarstva, odstira pogled v zasebno življenje rudarjev. Ogledali smo si stanovanje iz 20. let prejšnjega stoletja in skupaj smo ugotavljali, kako je številna družina živela na 27 kvadratnih metrih. To je bilo boljše stanovanje, saj je imelo tudi kuhinjo in v bližini stranišče. V stanovanju je bila samo ena večja postelja in vsi odrasli prebivalci so spali v njej. Če je bilo v stanovanju več moških, so se na delu v rudniku izmenjevali, zato da so lahko vsi spali v isti postelji. Nato smo si ogledali še stanovanje, ki so ga uporabljali okrog leta 1960.

Dimnik

Zatem so nam vodniki predstavili še največji industrijski spomenik Zasavja – trboveljski dimnik, visok 360 metrov. Zgradili so ga leta 1976 in je obratoval polnih 40 let. Zanj so najprej zgradili 12 metrov globoke temelje. Spodaj je širok 27 metrov, na vrhu pa le šest metrov. Vrh dimnika v vetru niha za 0,75 metra. V dvorani Delavskega doma smo si najprej ogledali film o gradnji dimnika in nato še prispevek, kako je akrobatska skupina Dunking Devils splezala nanj in na vrhu izvajala različne akrobacije. Ob tem so posneli tudi film, ki smo si ga mi lahko ogledali s posebnimi očali za virtualno resničnost. Medtem ko smo sedeli v dvorani, smo se s pomočjo očal povzpeli na vrh dimnika in si ogledali pokrajino vseh 360 stopinj okrog njega. Na ta način so tudi nam, ki se najbrž ne bomo nikoli povzpeli na dimnik, omogočili lep razgled s tega po besedah lokalnih vodnikov najvišjega dimnika v Evropi.

Sledilo je kosilo v Zagorju v gostišču Kum. Pozdravil nas je lastnik Jože Ule, ki poleg gostišča vodi še kmetijo in podjetje za brizganje plastike. Po obilnem kosilu smo se ob sneženju odpravili domov.