Obletnica rojstva arhitekta Vurnika

Pogosto v senci karizmatičnega »soseda«

»Ivan Vurnik (1884–1971) je poleg Jožeta Plečnika in Maksa Fabianija eden od začetnikov slovenske arhitekture. Predstavljamo ga kot strokovnjaka, profesorja, inovatorja in umetnika, pomembnega za celotno Slovenijo,« pojasnjujejo v Centru arhitekture Slovenije. Poudarjajo, da sta bila z ženo Heleno Kottler Vurnik v dvajsetih letih prejšnjega stoletja začetnika narodnega sloga v arhitekturi in umetnosti, ter dodajajo, da je bil prav Vurnik soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi.

»Arhitekt profesor Vurnik se je v času svoje dolge in raznolike kariere vseskozi odzival tako s svojimi deli, strokovnimi zapisi kot predavanji in razstavami na dogajanja v družbenih sredinah, kjer je ustvarjal. V Ljubljani je vseskozi živel v senci karizmatičnega 'soseda' na Tehniki, arhitekta profesorja Jožeta Plečnika, zato je njegov opus slabše raziskan in obdelan, čeprav ima veliko zaslug za razvoj omenjenih strokovnih področij pri nas. Raziskava in razstava, ki jo pripravljamo v okviru letošnjih Vurnikovih dni, bosta poskušali najti in pokazati nove poglede in poudarke v njegovi bogati karieri. Omeniti velja njegovo strokovno širino in odprtost, saj je prav Vurnik pomagal utreti univerzitetno pot Plečnikovemu študentu, arhitektu Edvardu Ravnikarju,« poudarjajo v Centru arhitekture Slovenije.

Ivan Vurnik in ljubljanska šola za arhitekturo

Kot je v prispevku Ivan Vurnik in ljubljanska šola za arhitekturo zapisal dr. Miloš Kosec s Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je bil Ivan Vurnik bil že od prihoda z Dunaja v Ljubljano februarja leta 1919 organizator bodočega Oddelka za arhitekturo Tehniške fakultete novoustanovljene Univerze v Ljubljani.

»Že pred ustanovitvijo univerze je predaval na uvodnem visokošolskem tečaju, z letom 1920 pa je bil imenovan za izrednega profesorja. Njegovi sta bili vabili kolegoma Maksu Fabianiju in Jožetu Plečniku, da se mu pridružita na novoustanovljeni šoli.«

Po zavrnitvi prvega in sprejetju vabila drugega so se začele izrisovati osrednje značilnosti ljubljanske šole za arhitekturo, pojasnjuje Kosec.

»Začetna razdelitev dela na oddelku, na katerem je Plečnik prevzel predmet Arhitekturna kompozicija, Vurnik pa tehnične predmete, se je v poznih dvajsetih prelomila v dve bolj ali manj neodvisni šoli, Vurnikovo in Plečnikovo, ki sta bili odraz idejnih, pa tudi čisto osebnih nasprotij med obema arhitektoma. Verjetno so koreninila že v različnih poklicnih izhodiščih: Vurnik je bil diplomant dunajske Tehnike, Plečnik pa dunajske Akademije. Vse to je imelo za posledico tudi medvojno dihotomijo na ljubljanski šoli za arhitekturo, kjer je Vurnik po sporu s Plečnikom začel poučevati tudi na svojem seminarju.«

Kot še piše Kosec, je Vurnik lasten seminar osnoval v času, ko se je dokončno poslovil od iskanja »narodnega sloga« in se opredelil za funkcionalista, četudi je celo življenje zagovarjal potrebo po iskanju samostojne in samonikle poti k modernizmu. »Tudi v načinu dela je bil Vurnikov seminar povsem drugačno pedagoško okolje od Plečnikovega. V številnih elementih je Vurnikov seminar bistveno bolj podoben sedanjemu pedagoškemu pristopu na Fakulteti za arhitekturo ...«

Vurnik je bil s svojim delom na šoli tudi utemeljitelj modernega urbanizma pri nas; za razliko od Plečnika je poleg njenega umetniškega značaja poudarjal tudi znanstveno in raziskovalno komponento, še pravi Kosec in dodaja Vurnikov zapis iz leta 1927: »Šola hoče biti sodobna, tj. vzgajati hoče ljudi, ki naj bi bili sposobni ustvarjati tako, kakor to življenje samo od nas zahteva. In tako ustvarjanje mora biti predvsem smotrno, konstruktivno pravilno in čim bolj enostavno; lepota naj se skuša doseči že v lepi in pravilni obdelavi materiala.«

Bled

Skupna novinarska konferenca ni prinesla rešitve za pospešitev gradnje blejske obvoznice Bled