Potem so prišli miličniki

Po krivici so me zaprli, 1. del

Alenkina zgodba je ena tistih, ob katerih se, ko ji prisluhnemo, vprašamo, ali je kaj takšnega sploh mogoče. Na srečo je tudi najhujši udarec, ki ga ji je namenila usoda, preživela.

»Rodila sem se v preprosti, delavski družini. Dokončala sem Višjo upravno šolo, napovedovalo se mi je lepo življenje. 'Ne bo ti treba delati kot nama,' mi je s solzami v očeh dejala mama, ko sem po diplomi privriskala domov. Objela sem jo, a ji nisem povedala, da sem spoznala fanta, v katerega sem se brezglavo zaljubila. Namesto da bi si našla lepo službo, sem rinila na kmete. Bila sem prepričana, da bo ljubezen premagala vse ovire.

Joško je bil na začetku dober in zgleden mož. Tašči sem pogosto na skrivaj stisnila v roke kakšen dinar. To je bil njen edini denar, ki ga je lahko samostojno upravljala. Tast je vse, kar je imel 'viška', zapravil za tobak in konjak. Starši so mi za poročno darilo kupili novega svetlo zelenega fička. 'Pazi nase!' mi je govorila mama. Joška že od prvega dne ni marala. Zdel se ji je potuhnjen in izkoriščevalski. Bila sem kar malo jezna nanjo.

Joško, ki ni imel izpita, je zaradi fička negodoval. Ni mu bilo prav, da žena vozi. Trdil je, da se z vozom in konjem tako in tako povsod pride. 'Poglej druge ženske iz vasi! Jim kaj manjka, če se vozijo z avtobusom?'

Spomladi, ko je Joško obrezoval drevje, se je zgodila nesreča. Lestev se mu je spodmaknila, padel je na tla in obležal. Našli smo ga šele pozno popoldne. Ni bil pri zavesti. Ne morem povedati, kako sem se ustrašila. Moj Joško, moja ljubezen, kaj bo z nama?

Ko je po treh mesecih prišel iz bolnišnice, je bil popolnoma drug človek. To ni bil več moj mož, bila je pošast v črtasti pižami, v kateri so ga pripeljali. Doma sva ga s taščo preoblekli, da je lahko reševalec bolnišnična oblačila odpeljal nazaj.

Zdravniki so mi že po operaciji povedali, da so sicer naredili vse, kar so lahko, ampak ...

'Vaš mož zaradi udarca v glavo ne bo nikoli več takšen, kot je bil,' so dejali. Hkrati pa so me tolažili, da bo čez čas bolje, a ni bilo. Nekaj v meni me je svarilo, punca, tole bo še hudo. Najbolj sta me prizadela zloba in zmerjanje. Postal je grob in nasilen. Kakšen dan je bil bolj napadalen kot drugi. 'Baba me hoče ubiti,' je razlagal mami.

Tega vam najraje ne bi povedala, a moram. Nasilen je bil tudi v postelji. Čeprav je bil še mlad, mu zaradi nesreče 'tista stvar' ni več dobro služila. Kakšno noč me je mučil do jutra, pa mu je komaj komaj uspelo. Drugič spet so sledili izbruhi ljubosumja in udarci, češ saj ni čudno, da mi ne stoji, bog ve, kje se baba goni. Zahteval je tudi, da pustim službo z izgovorom, da nas bo kmetija preživljala. Seveda tega nisem storila. Če bi, bi umrli od lakote. Začela sem se zatekati v branje. Bili smo eni prvih, ki smo kupili televizijo, seveda z mojim denarjem. Poštar mi je prinašal Našo ženo, Ognjišče in Tovariša. Zaradi vsega, kar se mi je dogajalo, sem bila zelo osamljena. Nikogar ni bilo, ki bi mu lahko zaupala.

Nekoč sem v nekih nasvetih v Naši ženi prebrala, kako dobro je, da si omislimo beležnico, v katero zapisujemo vse svoje občutke in doživetja, da je duši potem malo lažje.

Imeli so prav. Moje beležke so mi prinesle veliko utehe. Neštetokrat sem napisala, da ga bom ubila, obesila, zažgala in vrgla medvedom! Kakšen dan sem zapisano podčrtala in z rdečo obkrožila. Tako mi je vsaj malo odleglo.

Beležko sem skrila pod psiho, konec koncev bi lahko ležala na mizi, pri nas tako ali tako ni nihče bral ….

Bila sem noseča, zaradi zatekanja nog sem bila veliko na bolniški. Fičko mi je nekaj nagajal, zato sem ga že navsezgodaj odpeljala k mehaniku. 'Kako boste brez njega?' je zaskrbelo možakarja v modrem kombinezonu. 'Ne vem, nisem dovolj pametna,' sem mu s težavo odgovorila. 'Upam, da mi ne bo treba k zdravniku ali po opravkih v dolino,' sem še dodala. Dobro je poznal moje težave in tudi muhe mojega invalidnega soproga. Ni mu ušlo, da je revež z berglami komaj obhodil hišo, me pri tem glasno zmerjal, hkrati pa sovražil fička in poveličeval konjsko vprego.

Ko sem prisopihala do križpotja, sem za trenutek postala. Zaslišala sem nenavadno vpitje. Pred hišo je stalo reševalno vozilo, povsod je bilo polno miličnikov, zraven kozolca je stal celo Volkswagnov hrošč brez posebnih oznak. Takoj sem vedela, da se je nekaj zgodilo. Kaj hudiča je zakuhal moj blesavi mož?

'Vašega moža bodo zdaj odpeljali v bolnišnico, z vami pa se želimo pogovoriti,' je rekla miličnica s strogim glasom, ki ni trpel ugovarjanja. 'Kaj se je zgodilo?' sem zajecljala. Ne glede na vso jezo, ki sem jo čutila do moža, sem se ustrašila.

Nehote sem se prijela za trebuh. Zaradi živčnosti me je začelo špikati in tiščati na vodo. Upam, da ne bom splavila, me je prešinilo.

Potem sem zaslišala miličnico. 'Pojdimo v kuhinjo,' je ukazala, kot bi ona tam živela. Zmanjkalo mi je tal pod nogami. Prepričani, da igram, so me dobesedno odvlekli in posadili na klop.

'Takole,' je začel starejši moški z brki, ki je bil v civilu. 'Mož nam je povedal, da ste mu zjutraj, ko se je z vozičkom odpeljal okoli hiše, sledili, in se začeli z njim prepirati. Ko je vzrojil zaradi vaše nesramnosti, ste se zaleteli v voziček in ga potisnili po bregu navzdol. Potem ste odšli in ga pustili samega? Je bilo tako?'

Nisem mogla verjeti njegovim besedam, še dandanes mi zvenijo v ušesih.«

(Se nadaljuje)