Končno svobodna

Po krivici so me zaprli, 2. del

»'Vašega moža bodo zdaj odpeljali v bolnišnico, z vami pa se želimo pogovoriti,' je rekla miličnica s strogim glasom, ki ni trpel ugovarjanja. 'Kaj se je zgodilo?' sem zajecljala. Ne glede na vso jezo, ki sem jo čutila do moža, sem se ustrašila.

'Ja, ljubi Joško, kaj se ti je čisto zmešalo!' sem si po tihem ponavljala in zmajevala z glavo. Četudi bi spregovorila in jim povedala, kaj se pri nas dogaja, bi me razumeli? Ekipa kriminalistov se je lotila preiskave hiše. Vse so premetali in ob tem našli mojo ljubljeno beležnico. Od strahu, ker nisem vedela, kaj me čaka, mi je postalo slabo. Bruhala sem na tla, pa so hodili mimo mene, kot da se ni nič zgodilo.

Nenadoma se je možakar z brki postavil predme. Če bi njegov pogled ubijal, bi bila na mestu mrtva.

'Ženska zmešana, kaj je to?' je kričal in mi molil pod nos z rdečim črnilom podčrtane stavke iz beležke.

Moj ljubi Bog. Res je pisalo, kako ga bom prebutala, zadavila in kako prosim hudiča, da obrne voziček proti grapi, da barabe nikoli več ne vidim in niti ne slišim zanjo.

'Pa noseči ste in ste ga kljub temu želeli ubiti!' se je zgrozila miličnica.

Kako je z možem, mi niso hoteli povedati. Odpeljali so me s seboj in tisto noč sem prespala v priporu. Preiskovalni sodnik in tožilec sta vrtala vame in me na vsak način želela prisiliti, naj priznam, da sem morilka. Ker sem molčala, so se mi hinavsko dobrikali, da se bo mož tako in tako izvlekel, da mi ne bodo sodili za umor. Oni bi radi le zaključili primer.

'Nimam česa priznati, sploh nisem bila doma, ko se je prevrnil z vozičkom,' sem ponavljala kot pokvarjena plošča. 'Vprašajte mehanika, avto sem odpeljala k njemu.'

'Mogoče ste ga podkupili? Če bo lagal, bo tudi on kaznovan za krivo pričanje!' so mi grozili.

V tistem obupu, ko se mi je zdelo, da me bo zdaj zdaj pobralo od hudega, je prišla k meni odvetnica Tjaša. Bila je prva, ki je bila prijazna do mene in mi je vsaj prisluhnila.

Ženski, s katerima sem si delila celico, sta bili precej starejši od mene. Malka je z motiko pokončala očeta, ker jo je kot otroka posilil. Kadar nismo bile v delavnici, je klečala pred stolom in molila. Obrnjena je bila proti steni. Sem in tja je pozabila, da ni sama, in takrat sva s sojetnico slišali njeno žebranje. Molila je tudi zato, da bi božja roka kaznovala njeno mamo. O tem, kaj točno se je pri njih dogajalo, ni govorila. Nekoč nama je zaupala le majhen delček zgodbe.

'Mama je sedela za pečjo in z umazano krpo, namočeno v petrolej, drgnila bratovo lasišče, kajti od nekod je domov prinesel uši. Brat se je drl kot jesihar, saj je petrolej dražil njegovo kožo. Takrat pa se je na vratih kamre prikazal oče in mi pomignil, naj grem z njim. Začela sem jokati, saj sem vedela, kaj me čaka. Skrila sem se pod peč, a ni pomagalo. Mama je očeta še spodbujala, naj me natepe, ker ga ne ubogam. Odvlekel me je na šupo, kjer me je privezal v ranco. Potem pa je spustil hlače do kolen in legel name … V hišo sem se vrnila čez kakšno uro. Bila sem bleda v obraz, krilo pa je bilo na zadnji strani, ob robovih, krvavo. Mama me je premerila od nog do glave in zmajala z glavo, češ poglej jo, packo, iz tega otroka nikoli nič ne bo …'

Zakaj je bila zaprta Angela, pa ne vem. Z nikomer ni govorila, le včasih je sredi noči, ko so jo tlačile more, na ves glas molila in prosila Boga, naj jo vzame k sebi. Glavna paznica je bila nekdanja partizanka. Včasih je brez razloga prišla ponjo in jo odvlekla s seboj. Nazaj v celico so jo največkrat pripeljali polno podplutb. Kakšne grozljive zgodbe so krožile o tej paznici! Tudi te vam bom nekoč povedala.

Ne spomnim se, kolikokrat so me iz zapora odpeljali na sodišče in spet nazaj. Niso dovolili, da bi me pregledal zdravnik. Potem so mi nekoč le prišli povedat, da me bodo do sojenja izpustili na prostost, a da ne smem zapuščati Materinskega doma, kjer sem si našla zatočišče. Z Malko in Angelo smo se objele. Žal sem z njima izgubila vse stike, tako da ne vem, kaj se je z njima kasneje dogajalo.

Joškova starša sta v mesecih, ko sem po krivici sedela v zaporu, ugotovila, da sama ne bosta zmogla skrbeti za invalidnega sina. Oče je zato odšel na postajo milice ter povedal, kako je zjutraj videl sina, da se je z vozičkom sam vozil okrog hiše. Potrdil je, da sem se že zarana odpeljala z avtomobilom k mehaniku. Miličnikom je tudi razložil, da ni bilo prvič, da se je sin zlagal, da mu žena streže po življenju.

'Kar je padel z lestve, ni več pravi v glavi,' je še dodal v opravičilo.

Na Hrib se nisem nikoli več vrnila. Preveč gorja so mi povzročili. Če bi bili Joškovi starši kaj vredni, bi že takrat, ko so me miličniki odpeljali, povedali resnico. Nekdanji sosedje so me nekoč obiskali. 'Po tvojem odhodu Joško dela sive lase tudi nam!' Ni jim bilo lahko.

Petega junija sem rodila mrtvo punčko. Čisto sem bila na tleh. Babica mi je ni niti položila v naročje. Zavila jo je v plenico in odnesla. Kje so jo pokopali, ne vem. Jeseni sem si našla stanovanje in počasi zaživela novo življenje. Moškim nisem več zaupala. Po pravici povedano: tudi sebi ne. Kje sem imela pamet, da sem se pri svoji izobrazbi navezala na moškega, ki je sicer lepo plesal, a ni imel srčne kulture? Ponovno sem navezala stike tudi s starši. O, kako prav so imeli, da so mi Joška branili!

Zaradi njega sem skoraj šest mesecev preživela v zaporu. Nikomur ni bilo mar za mojo rizično nosečnost, za zdravstvene težave. Kakšna krivica! Pa ko bi se mi kdo vsaj opravičil! Nihče tega ni storil.«

(Konec)