Divjina in odmik

Breški Jalovec/Punta di Montemaggiore (1613 m n. m.) – Gora, ki leži nad izvirom Nadiže in je del najdaljšega grebena v Julijskih Alpah. Gre za greben Stola, ki mu domačini pravijo tudi »Stu« in je dolg 34 kilometrov, razteza pa se od Kobarida do Humina/Gemone v Italiji.

Tokratna tura nas bo popeljala na vrh v nizu Stolovega grebena, ki je najdaljši greben v Julijskih Alpah. Obiskali bomo Breški Jalovec in Laušovico ter naredili čudovito krožno pot na italijanski strani grebena. Za izhodišče vzpona izberemo sedlo Tam na meji/Tanamea. Iz Kranja je najbližje, da se zapeljemo v Most na Soči, pa skozi Tolmin do Kobarida. Nadaljujemo do Žage, kjer zavijemo levo proti mejnemu prehodu Učja/Uccea. Do sedla nas čaka še šest kilometrov vožnje. Turo začnemo tako, da se po cesti, po kateri smo se pripeljali, spustimo nekaj sto metrov v smeri proti Učji, dokler na desni strani ne zagledamo oznake za pot št. 712 za Punta di Montemaggiore. V spodnjem delu pot takoj pokaže svoj divji obraz, saj se začnemo vzpenjati čez precej izpostavljene prehode, poličke, ki jih je oblikovala velika količina dežja. Previdno, da ne pride do zdrsa! Strm in izpostavljen del se končna, ko dosežemo planino Starmaz, na višini 1330 metrov. Sledi vzpon skozi čudovit bukov gozd, zgolj v rahlem naklonu. Pot je mulatjera, ki jo dajejo slutiti ostanki suhozidne gradne, opazimo tudi ostaline starih kamnitih hiš, ki govorijo o nekdanjem življenju tam. Na višini 1386 dosežemo ostanke nekdanje mlekarne. Pot počasi zapusti gozd in se usmeri na greben. Pot 712 se usmeri v dolino v kraj Montemaggiore, mi pa zavijemo desno na pot št. 742, ki pelje proti vrhu Breškega Jalovca. Hoja po grebenu je čudovita, s fantastičnimi razgledi. Na vrhu je vpisna skrinjica, odpre pa se nam razgled na Jadransko morje, na julijsko predgorje, osrednje Julijce, zahodne Julijce, s kančkom sreče in lepega vremena se nam pokažejo celo Dolomiti.

Z vrha nadaljujemo naprej proti zahodu, po grebenu, z rahlimi vzponi in spusti. Tako tipično grebensko! Na desni se nam začne kazati Rifugio A.N.A. Montemaggiore-Monteaperta. Stavba je bila v času prve svetovne vojne vojaška bolnišnica. Pot po grebenu nas pripelje do vrha Laušovice/Punta Lausciovizza na 1620 metrih nadmorske višine. Še vedno smo na poti 742, ki ji sledimo do križišča, kjer zavijemo desno navzdol, na pot št. 711 a. Pot nas vodi mimo omenjenega zavetišča, ki je običajno odprto od junija do konca septembra, v mesecu oktobru pa ob koncu tedna. Hrana v zavetišču je odlična.

Ko smo že pod zavetiščem, se pot vrne v bukov gozd. Mestoma se spušča precej strmo, saj gre kar neposredno navzdol. Kot sem napisala, pot poteka po gozdu, vmes so kamni in skale, tipičen kraški gozd, zato previdno, če hodimo po dežju, saj je lahko precej spolzko. Po strmini sledi precej dolgo prečenje v levo, pot se spušča počasi in zložno. Pot 711a se na sedlu Križ združi s potjo 711. Na tem križišču tudi zavijemo desno in sledimo oznakam 711. Sledi še nekaj strmih ovinkov nato pa se pot poravna. Dosežemo gozdno cesto in ji sledimo v desno. Pripelje nas neposredno nazaj na parkirišče.

Naredili smo čudovito krožno turo, v precej divjem in redko obiskanem okolju. Previdno predvsem na začetku poti in pri sestopu. Pot je odlično označena.

Nadmorska višina: 1620 m

Višinska razlika: 1070 m

Trajanje: 5–6 ur

Zahtevnost: 3 / 5