Pravljice so me zelo določile

Sedem pa je pravljično število, ki je določilo število slik v Rokodelskem centru DUO v Škofji Loki, kjer je do 29. junija na ogled razstava Pravljičnih 7 Lidije Debelak iz Gorenje vasi. V glino ujeti pravljični motivi pripovedujejo o vztrajnosti in zmagi dobrega nad zlim.

Ne zdi se naključje, da je Lidija Debelak že vse življenje povezana s pravljicami. »Vedno se mi je zdelo, da so me pravljice zelo določile. V njih je natančno razdelano, kaj je dobro in kaj slabo. V njih ne piše: ta je bil dober in usmiljen, ampak: kraljevič je dal kruh siromaku. Poudarjeno je dejanje, ne pa zgolj filozofiranje. To se mi pri pravljicah zdi zelo pomembno, sploh pa se včasih moramo vrniti v svoje otroštvo,« svojo otroško strast do pravljic, ki jo je ponesla v življenje, pojasni Lidija Debelak. »V navdih mi je bila knjiga Slovenske narodne pravljice, to je 'moja' knjiga, ki sem jo, mislim, brala kar do 15. leta starosti.«

Kot vemo, pa vse pravljice nimajo srečnega konca. Tega se zaveda tudi Lidija, ki pravi, da je za upodobitev izbrala tiste, ki imajo pozitivno konotacijo. »Upodobila sem Hudobno mačeho in dobro pastorko, Zlato ptico, Belo kačo, Zdravilno jabolko, Stekleni most, Botra petelina in njegovo zgodbo ter Zlato ribico. »Mislim, da sem pravljice, ki sem si jih želela upodobiti, izbrala precej podzavestno; tiste, ki sem jih najraje imela kot otrok, morda najraje Zlato ptico.«

Zlata ptica

Lidija nam obudi spomin na Zlato ptico: »Jablana je obrodila zlata jabolka, trije sinovi jih nikoli niso mogli obrati, ker je ponoči prišla ptica in jih ukradla. Pa sta šla prvi in drugi sin ponoči s puško nadnjo, da bi jo ujela, a je nista. Tretji sin, ki ga je oče manj cenil, ga je ponižno prosil, ali lahko poskusi tudi on. Oče mu je dovolil, a sin v puško ni nabasal smodnika, ampak grah,« pripoveduje Lidija. »Lepo se mi zdi, da ptice ni hotel ubiti, ampak jo zgolj prestrašiti. Ustrelil je v senco, ki je letela čez drevo, takrat ji je odpadlo zlato pero in izvedeli so, kdo je tatica ...« Tudi za drugimi šestimi slikami je pravljica, ki jo je Lidija doživljala kot otrok, zdaj pa upodobila z vso svojo domišljijo in srčnostjo, ki kar žarita iz nje. »Najpomembnejše so ideje, a jaz nisem njihova lastnica, pridejo 'od gor'. Hvaležna sem, da so mi ob strani stali domači, ko mi je pred 25 leti uspelo svojo strast spremeniti v službo.«

Dela v edinstveni tehniki

Njena tehnika je, kot pravi, kar edinstvena: »Na zračno sušečo glino, ki je izrezana z nožičkom, najprej narišem motive, nato glino zvaljam, nanjo položim motive, izrezane s škarjami. Obrežem jih in patiniram, da glina dobi siv ali rjav videz. Ko se posuši, motiv prilepim na leseno podlago in z akrilnimi barvami pobarvam. Pred tem vse ornamente z nožkom ročno izrežem.«

Kot poudarja, dela čisto intuitivno. »Res je, da si najprej zamislim, kakšna bo slika, potem pa še nekajkrat preberem pravljico in dodam detajle. Zelo rada imam slovensko krasilno umetnost, recimo tudi nageljne, nehote se mi ta pridih pojavlja na mnogih mojih upodobitvah. Za razliko od malih reliefov je na pravljičnih upodobitvah uporabila veliko zlate barve. »Mogoče doda še malo več življenja, optimizma …« razmišlja.

Vital in Frodo

Vital, vnuček Lidije in njenega moža Vita, bo avgusta star dve leti. »Od septembra je moja prva 'okupacija', pazim ga od sedmih do treh, tako da zdaj ustvarjam popoldne in zvečer. Rada rečem, da imam dve zares lepi službi, vnučka in ustvarjanje.« Maček Frodo (pasme maine coon) je zdaj star štiri leta. »Z njim se nam je spet odprl mačji svet, Vitala je sprejel, čeprav je bil najprej malce ljubosumen, tako da ostajata na distanci.« (smeh)