Včasih je treba reči ne

Leto 2016 je bilo za vas polno izzivov; težka nosečnost, nedonošeni dvojčici, smrt partnerja, izguba delovnega mesta. Kako ste se spoprijemali z vsem tem?

Tisto leto me je pripeljalo na pot, na kateri sem danes. V življenju doživljamo različne strese, včasih v obliki nepredstavljivih dogodkov ali pa stres v vsakdanjiku. Takrat sem doživela res težke izgube in nisem še bila opolnomočena, nisem še imela pravih znanj, da bi se znala s tem spoprijeti. To me je kasneje pripeljalo na pot mentalnega in fizičnega izgorevanja. Nisem se znala postaviti na prvo mesto, ukvarjala sem se z vsem drugim. Premalo sem se posvečala sebi in nisem znala postaviti mej tem ogromnim stresom. Lahko rečem, da sem se izgubila. In vse to te na koncu pripelje do tega, da začneš skrbeti zase. Bile so hude učne ure.

So vas ti izzivi pripeljali do točke, kjer ste danes?

Zagotovo. Naučila sem se ogromno o sebi in o razumevanju kompleksnosti človeških čustev. In da te nihče ne pripravi na take stvari. Nihče nas ne uči nekih temeljnih življenjskih veščin, kot so, kako biti v stiku s samim seboj, kako postaviti meje ljudem, kako se spoprijeti z izgubo in kako izraziti svoja čustva. Ostala sem sama v neki situaciji, v kateri sem se morala opolnomočiti na več področjih. To je seveda zahtevalo določen čas, saj bi drugače ostala kot nekakšna žrtev tiste situacije. To so stvari, na katere nismo pripravljeni, ko pa se nam zgodijo, nas popolnoma podrejo.

Tudi svoji punčki želim naučiti teh veščin opolnomočenja, da bosta lažje premagovali izzive življenja. Ne zavijam ju v vato in se ne pretvarjam, da se stvari ne dogajajo, da ne delamo napak; na nas je, da se znamo s tem spoprijeti in da ne ostanemo v posledicah težkih izkušenj. Moje težke izgube so bile na primer zunanje situacije, ki so zelo vplivale name, lahko so to podjetniški izzivi, politične situacije, na vseh področjih je treba postaviti mejo. Ko smo v stresu, nismo sposobni sprejemati rešitev, naša empatija je zmanjšana. S tehnikami obvladovanja stresa pa se naučimo dozirati stres, ga sproščati, obvladovati, zamejiti.

Kako ste prepoznali trenutek, ko ste se odločili, da boste svoje izzive spremenili v priložnost za osebno rast in poklicno preobrazbo?

Težko bi rekla, da je bil prav določen trenutek, šlo je za proces. Predvsem pa je šlo za zavestno odločitev, da mi nekatere stvari niso všeč. Treba se je odločiti za spremembo, iskati pravo podporo, saj konec koncev želimo biti zadovoljnejši, srečnejši. Gre za pot raziskovanja, kdo si, kaj si, kakšne so tvoje prednosti, šibke točke. Vse je bilo pravzaprav lekcija za moje zdravje, saj sem se morala naučiti reči ne, preceniti, kdaj je situacija preveč obremenjujoča, kdaj pa je treba postaviti mejo tudi sebi, morda poiskati pomoč, saj lahko pride do neke točke, ko »poči«. Bodisi v odnosih, na delovnem mestu, v domačem okolju. Če namensko nimamo neke prakse, s katero (p)ostajamo v stiku sami s sabo, se ne bomo slišali in ne bomo vedeli, kaj so naše želje, kaj nam povzroča stres, kje so naše meje in kdaj so prekoračene.

Postali ste certificirana mentorica za življenje pri priznani ameriški akademiji Transformation Academy ter se izobraževali tudi pri drugih mednarodnih strokovnjakih. Kaj so vam dali vsi ti mentorji?

Veliko, vsak nekaj svojega. Če na nekem področju stremimo k temu, da bi postali najboljši, si za zgled vzamemo ljudi, ki so že tam. To nas motivira in vodi dalje. So pa mentorji na neki način vsi okoli mene. Vse ljudi doživljam kot nekakšno ogledalo – kaj kažejo meni. Strokovna znanja iščemo pri mentorjih in učiteljih, življenjska znanja pa prinesejo izkušnje.

Kot mentorica za življenje ljudem pomagate postavljati meje. Kako pa vi pravzaprav razumete meje?

Veliko ljudi ima ob besedi meja negativno asociacijo. Kot da gre za nekaj slabega, da so nekakšna ločnica med mano in drugimi. Pravzaprav pa so meje in njihovo postavljanje zelo zdravi za nas in naše odnose. Meje niso nič drugega kot naši občutki, naša osebna realnost. Ko prisluhnemo sebi in začnemo upoštevati svoje občutke, začnemo lahko postavljati meje, kar pa ne pomeni, da kričimo na otroka, česa ne sme, ali pa se spremo s partnerjem. To so že čustveni izbruhi, ko smo šli čez svojo mejo; pomenijo, da nismo dobro, na spoštljiv in prijazen način opozorili na svoje meje. Ljudi učim, da je treba identificirati svoje meje ter jih nato pravilno predstaviti okolici. Meje so zame temeljna veščina za življenje, treba pa jih je postaviti tudi sebi – pri delu, nezdravih navadah, ekranih. Kadar nimamo teh veščin, se lahko zgodi, da se določenih ljudi bojimo in posledično ostanemo tiho. Ko dobimo določena znanja, pa smo bolj suvereni, samozavestni in upamo si spregovoriti in vzpostaviti enakovreden odnos. Ljudje, ki smo se jih prej bali, nam postanejo izziv. Opolnomočenje gre v bistvu z roko v roki s postavljanjem mej.

Delujete pod imenom Lepa mama, kakšna mama pa ste drugače?

Najbrž kar stroga, saj menim, da jima bo to na dolgi rok koristilo. Babice in dedki so za razvajanje, starši pa za vzgajanje. Živimo v dobi obilja, otroci dobijo vse, kar si zamislijo, imajo zelo šibke meje in slabe delovne navade. Zato sem zelo previdna in stroga pri postavljanju meja. Velikokrat jima povem, da se zavedam, da se občasno zdi, kot da ničesar ne dobita in jima ničesar ne dovolim v primerjavi z drugimi, ampak dobro vesta, da ju imam rada in jima želim le dobro. Če sprejem določeno odločitev, jo sprejmem v njuno dobro. Ni pa upiranja, saj na drugi strani z njima gradim dober odnos.

Kako življenjske veščine konkretno vnašate v svoje življenje in vzgojo otrok?

Moji punčki sta bili letos prvi razred in tudi pri vzgoji uporabljam te veščine opolnomočenja in postavljanje meja. Otroci so različni, šolski sistem pa je zasnovan tako, da je narejen za vse. Mame so tiste, ki najbolj zaznajo stisko otroka. Ko sem zaznala, da je bilo za eno preveč dela, preveč nalog, da je doživljala stisko, sem svoja znanja izkoristila pri pogovorih z učiteljico. Nikakor ni šlo za očitanje, za obtoževanje in iskanje napak, temveč za iskanje rešitev za mojega otroka, da se mu zmanjša stiska. Pomembno je, da smo pozorni na šibke točke otrok in na njihove talente. S punčkama meditiram, učim jih dihalnih tehnik, seveda letom prilagojeno, ampak delamo korake v smeri opolnomočenja, da znata poslušati sami sebe in izraziti svoje stiske. Otroci namreč velikokrat ne znajo identificirati svojih stisk, zaznajo le, da so v neki stiski. Staršem tako venomer priporočam, da imajo vsak dan vsaj nekaj trenutkov z otrokom na samem, da se pogovorijo, da izvedo, kaj se je dogajalo v šoli, kaj je bilo morda stresno, neprijetno. Tako ne postavljamo le mej, temveč na drugi strani tudi gradimo odnose.

Kako dobro pa gre staršem pri postavljanju mej?

Vsak ima lahko težave na posameznem področju. Lahko ne znamo postavljati mej otrokom, partnerju, staršem, šefu, strankam. Področja so različna, pomembno pa se mi zdi, da otroke ščitimo pred zunanjimi vplivi, predvsem ekrani, kjer so posameznim vsebinam izpostavljeni prekmalu. Otroci ne vedo, kaj bi z vso to vsebino počeli, lahko negativno vpliva na samopodobo, in verjamem, da moramo starši na tem polju postaviti močne meje. Na starših je, da ne dajejo telefona otroku, zato da bi ga zamotili in imeli trenutke zase. Raje mu dajmo knjigo, pobarvanke, obstajajo alternative, pri katerih otrok ne izpostavljamo prezgodaj ekranom.

Si ljudje prepozno priznamo, da potrebujemo podporo?

Da, zagotovo. Naša osebna moč ni to, da vse znamo in zmoremo sami. Saj je čudovito, da imamo veliko znanja in veščin, da smo sposobni, ampak pravo opolnomočenje je to, da si priznamo, kdaj ne zmoremo in v čem nismo dobri in na katerem področju potrebujemo podporo. Če ne znamo postavljati meja, imamo težave in potrebujemo podporo, potrebujemo motivacijo, si moramo poiskati pomoč. Želim si, da bi se ta stigma iskanja podpore odpravila. Pomoč je na voljo, samo treba si je priznati, kje smo šibki in kje jo potrebujemo.