Vrtnice najdenke

V Arboretumu Volčji Potok se zaključuje mesec vrtnic, kot sami poimenujejo junij. V tem času je večina dogajanja v parku posvečena tem omamnim lepoticam. Imeli pa smo priložnost spoznati tudi nekatere tako imenovane vrtnice najdenke.

Volčji Potok – Tisoč tristo različnih sort vrtnic krasi arboretum. Nekatere med njimi omamno dišijo, najlepše so v juniju, vendar večina svoje čare kaže še poleti in do pozne jeseni. Na zadnji novinarski konferenci je Matjaž Mastnak na kratko predstavil tudi zgodbe nekaterih vrtnic najdenk.

Da gre za nove stare zgodbe o najdenkah, je svojo pripoved začel Mastnak ter dodal, da v arboretumu vedno z veseljem prisluhnejo, ko pride do njih sporočilo o vrtnicah, ki imajo za seboj neko zgodbo, ki je pomembna za širšo skupnost, bodisi za kraj ali celo narod.

Aškerčeva vrtnica

Aškerčeva vrtnica je že ena takih. Ko je Anton Aškerc nehal biti duhovnik, je bil prvi slovenski turist, smo izvedeli. Na vrtnico je naletel, ko je potoval na Vzhod, pri menihih apostolske armenske cerkve, ki so imeli v samostanu rožni vrt. »Z razlogom, da so kuhali rožno vodo, ki so jo uporabljali ob krstih, slavnostnih mašah in posebnih priložnostih.« Gre za damaščanko, ki ni toliko lepa, kot je dišeča, je dejal Mastnak. V tistem času je pesnik živel v Ljubljani, ni je imel kam posaditi, pa jo je posadil na domačiji, kjer je odraščal – in tam uspeva še danes.

Snežniška vrtnica

Med najdenke spada tudi snežniška vrtnica, ki so jo saški knezi posadili ob gradu Snežnik. Ti so si v času svojega gospodarjenja zaželeli rožni vrt, a na Notranjskem je bilo pozimi tudi trideset stopinj Celzija pod lediščem. »Z vrtnicami, ki so bile takrat dostopne, pravega občutka ni bilo mogoče pričarati,« je pojasnil Mastnak. In tako so iz Nemčije prinesli belo rožo iz skupine vrtnic rosa alba, ki pa je zelo trpežna vrtnica. Po poizvedbah v največjem nemškem rozariju v Sangerhausnu se ta vrtnica v Nemčiji ni ohranila. Najdenka je dobila ime snežniška. »Ta čudežno najdena vrtnica priča tudi o neki ravni vrtne kulture, ki je bila včasih pri nas že zelo visoka. Ne samo da so jo prinesli sem, tudi vrtnarja so poslali na Dunaj, da se je naučil delati z vrtnicami. Je pa v njihovem rožnem vrtu uspevala še rdeča snežniška vrtnica. Ta pa s seboj nosi tudi zanimivo zgodbo, saj so jo našli slučajno in vzeli cepiče mesec dni pred tem, ko so jo cestarji pri svojem delu pred leti 'zradirali' s sveta,« je delil zanimivo dejstvo Mastnak. »Ker te vrtnice drugod v Sloveniji nismo srečali, sklepamo, da gre za rožo, ki so jo prinesli Šumburško-Valdenburški.« Gre za frankfurtsko rožo, zelo staro in odporno proti mrazu.

Tržaška bela, grmska, topliška vrtnica

Tržaška bela vrtnica je tudi najdenka. V Trstu je bila zelo priljubljena, rasla pa je na vrtu ravno tako priljubljenega tenorista Giulia Perottija. Pa grmska vrtnica, ki izhaja iz okolice gradu Grm pri Novem mestu, ki je bil več kot sto let sedež vrtnarske šole. Še dolgo po tistem, kar se je šola umaknila z gradu, te vrtnice še vedno živijo. »Ob zunanjih stenah gradu že več kot trideset let nimajo strokovne oskrbe, a še vedno cvetijo.« Mastnak meni, da so vrtnice najdenke zanimive tudi zato, ker so zelo trpežne, preproste in uspevajo lahko same od sebe.

Topliška vrtnica prihaja iz Rimskih Toplic. »Vsi zdraviliški parki so bili središče vrtne kulture. V 70. letih prejšnjega stoletja je ta vrtnica še krasila zdraviliški park, potem je izginila. Pred dvema letoma pa nas je poklical gospod iz Rimskih Toplic in vprašal, ali bi bila lahko vrtnica z nekega vrta tista iz zdravilišča, in ugotovili smo, da je. Krstili smo jo kot topliško vrtnico in jo kot del identitete kraja sadijo na pomembnih točkah v kraju.« Po njegovem mnenju je tudi ena od vlog takih vrtnic, da na ta način podajajo neko zgodbo, ki jo nosijo s seboj.

Mežnarica

O najdenki mežnarici smo izvedeli, da so jo kot neke vrste dišavo v tistih časih uporabljale kmečke žene, kar je bilo prej, preden je našla pot v kozmetiko za splošno uporabo. Izvira iz vasi Vino nad Grosupljim, ime pa je dobila po mežnarici, ki je skrbela za bližnjo cerkev. Sicer so vrtnico kasneje opazili še drugje. Včasih je bila zelo razširjena in tudi zelo lepo diši. »V bistvu bi lahko rekli, da gre za tipično slovensko ljudsko vrtnico,« je sklenil razlago Mastnak.

Za konec pa je dodal, da v Arboretumu Volčji Potok lahko najdemo vse od grajskih do rož preprostih kmečkih žena. In zgodbe, ki jih spremljajo, vedno z veseljem delijo s tistimi, ki so jim pripravljeni prisluhniti.