Nekaj mehkega, podobnega cvetači

Zmenkarije na Čvekafonu, 2. del

»'Delam od doma, na Čvekafonu!' se je pohvalila mama. Če bi me v tistem trenutku zadela strela z jasnega, ne bi bil tako šokiran, kot sem bil ob njenih besedah.

Nemogoče, popolnoma nemogoče!« Boruta ob spominu na šok, ki ga je doživel, še danes stresa smeh.

»Ko sem prišel k sebi, ko so se mi nehale tresti noge, sem jo prosil, naj mi pokaže, kako njeno delo poteka. Z veseljem mi je ustregla. Zelo vešče se je priklopila na Čvekafon. Preko posebne kode je na ekran 'priletel' obrazec: na levi je bila fotografija moderatorja klepeta, na desni pa fotografija povpraševalca. Kar zmrazilo me je! Vsak trenutek bi se lahko tam pojavila moja fotografija! O, ne, fak, fak, o ne!

'Večina nas, ki tam delamo, smo starejše, izkušene matrone!' je razlagala mama. Potem je še dodala, da so nekatere ženske med njimi tudi v resnici zelo osamljene. Ali so ločene, vdove, neporočene. Imajo pa veliko izkušenj in vedo, kako nagovoriti 'iskalce ljubezni', da potrošijo čim več denarja za čvekanje z njimi.

'Med njimi ni nobene, ki bi bila mlajša?' sem jo previdno vprašal. Mama me je začudeno pogledala. 'Mlade gredo v lajf in si najdejo moškega! Ne bodo ga iskale na internetu. Naše stranke so samo moški brez jajc!' Šok. Šok. Takoj ko sem prišel domov, sem svoj profil izbrisal. Dokončno. Bilo me je tako sram, da bi se najraje vdrl v tla. Ponoči, ko nisem mogel spati, sem si spraševal, ali sem se 'zaljubil' v neko starejšo matrono, ki se je ob mojih izlivih ljubezni režala kot pečen maček ... Bog se usmili.

Kar nekaj časa je trajalo, da sem prišel k sebi. Edina dobra plat te bridke in grenke izkušnje je bila, da sem imel potem Anjo še raje. Ne za dolgo, za nekaj časa pa! Nisva se sicer poročila, kar je bila na koncu koncev še sreča, sva pa nekaj let živela skupaj. V tem času se je nama rodil sin Blaž. Imela sva to smolo, da je zamenjal dan z nočjo. Takrat, ko bi moral spati, je veselo skakal po posteljici, zahteval stekleničko in crkljanje. Kadar sem imel popoldansko službo, sem bil dežuren pri njem. To se je dogajalo ravno v času, ko smo Slovenci množično odkrivali Facebook. V urah, ko je sin bedel, sem se dolgočasil, pa sem se iz nekega vznemirjanja tja gor priklopil še sam. Za vsak primer pod izmišljenim imenom. Izkušnje s Čvekafonom so me dodobra izučile. Malo sem se pomladil, na internetu pa sem našel luštno fotografijo moškega pri tridesetih. Po pravici vam povem, da so se ženske kar lepile name! Nekatere med njimi so se mi odkrito ponujale, druge so bile zgolj osamljene in so potrebovale nekoga, ki bi se ukvarjal z njimi. Za prvi zmenek v živo sem se odločil s 'tresočo roko'. Na smrt me je bilo strah, da ženska, s katero sem se menil, prav tako laže. A se ni, tudi v resnici je iskala moškega, ki jo bo imel rad. Njene želje so se mi zdele precej nevarne. Teoretično bi lahko z zvezami in poznanstvi prišla do mojega resničnega imena in mi doma naredila 'štalo'! Spila sva kavo in se po pol ure poslovila. Videl sem, da ji ni bilo prav, a varnost je bila pomembnejša od sočutja.

Spoznal sem, da si dolgčas lahko brez odvečnih skrbi preganjam le s poročenimi. Bile so željne pozornosti, seksa, za kakšne druge obveznosti jim pa ni bilo. Najraje sem imel takšne s stanovanjem. To so bili še časi, ko se o številu nepremičnin, ki jih ima povprečen Slovenec v lasti, še ni govorilo na glas, sem pa v praksi spoznal, da jih imajo nekateri več kot berač uši. Skoraj tri leta sem imel seksa na voljo toliko, da sem krepko presegal običajno povprečje običajnega smrtnika.

Kdo ve, koliko časa bi mi bila sreča še naklonjena, če se ne bi nalezel nekakšnih bradavic. Če po pravici povem, sploh vedel nisem, da sem okužen.

Nekoč pa je moja predraga pridivjala domov in me takoj, ko me je zagledala, napade s torbico. Tako je kričala name, da sploh nisem mogel razumeti, kaj mi hoče povedati. Šele potem ko se je sesedla na stol in začela jokati, sem videl hudiča! Prekleti idiot, sem si rekel. A po toči je bilo prepozno zvoniti.

Bila je pri ginekologu, na običajnem pregledu, in ta ji je povedal, da ima vaginalne bradavice. Nekaj mehkega, mesnatega, nekaj, kar je spominjalo na cvetačo, ji je raslo tam spodaj. Ker ni seksala z drugim kot z menoj, je vedela, kdo jo je okužil. Jaz!

Čeprav sva, če odmislim svoje skoke čez plot, kar dobro vozila, se je najina skupna življenjska pot takrat končala. Za zmeraj. Na začetku mi je bilo kar prav, saj sem lahko druge ženske pripeljal domov, ni se mi bilo treba 'gužvati' po kakšnih tujih posteljah, počasi pa sem začel pogrešati predvsem sina. Sicer je bil pri meni vsake 14 dni, a se je to dogajalo bolj pod prisilo kot spontano. Bilo bi vse drugače, če mu Anja ne bi povedala, zakaj sta se morala odseliti …

Pozneje sem še nekajkrat poskušal vzpostaviti partnersko zvezo, a brez uspeha. Prej ali slej me je vedno znova zamikalo, da sem se priklopil na Facebook in si poiskal nekaj osvežitve. Zadnja, ki je bila pri meni dlje kot pol leta, je bila Suzana. Smešna zgodba! Bila je noseča z drugim, pa jo je ta zapustil. Potem sva se spoznala midva. Preselila se je k meni, rodila in njeno črnolaso punčko sem vzel za svojo. Z veseljem bi ji dal tudi svoj priimek, saj sem jo imel zelo rad. Potem pa se je vmešal otrokov pravi oče, Suzana se je preselila k njemu in spet sem ostal sam.

Ne vem, ali so kriva leta ali kaj drugega, žensk sem se že pošteno nasitil. Ko si vsaj ne bi bile podobne kot jajce jajcu! Včasih si prav želim, da bi srečal takšno, s katero bi najprej navezala 'duhovne' stike' in šele potem posteljne. Največkrat je ravno obratno in to me zelo moti.«

(Konec)