Vse manj živine na planinski paši

Poljšica pri Gorjah – Agrarna skupnost Poljšica pri Gorjah in oddelek za kmetijsko svetovanje pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Kranj sta v začetku julija na pašniku agrarne skupnosti nad vasjo pripravila srečanje predstavnikov agrarnih skupnosti Zgornje Gorenjske. Predsednik Anton Poklukar je predstavil delovanje domače agrarne skupnosti Poljšica, Tomaž Bregant pa aktualne informacije Združenja predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije. Zavod za gozdove Slovenije je predstavil varno pašo, kmet Janez Kržič s Prevalja pod Krimom pa izkušnje z električno ograjo pri zaščiti drobnice pred napadi velikih zveri. Za konec so si udeleženci ogledali še jamo Poglejska cerkev ter zvončarsko delavnico pri Šoberlu na Poljšici.

Opuščanje kmetovanja – in planinske paše

Na Gorenjskem oziroma na območju Kmetijsko-gozdarskega zavoda Kranj je 56 aktivnih agrarnih in pašnih skupnosti s pašo živine. Na območju Zgornje Gorenjske jih je štirideset, upravljajo skupno 59 planin, še osem planin je zasebnih. Kot je povedala kmetijska svetovalka Tatjana Grilc, je glavna dejavnost agrarnih skupnosti planinska paša, pri tem pa v kmetijski svetovalni službi ugotavljajo, da se število živali na paši zmanjšuje in da nekatere agrarne skupnosti že kar težko zagotavljajo dovolj živine za pašo. Grilčeva je kot primer opuščanja paše navedla planino v Zgornji Krmi, kjer letos zaradi napadov volkov ni več drobnice, ampak je samo še govedo. »Če bodo v prihodnje manjše in srednje velike kmetije, ki dajo največ živine na planinsko pašo, iz različnih razlogov še naprej opuščale kmetovanje, se bo s tem zmanjševalo tudi število živine na paši.«

Električne mreže za zaščito živali na paši

V Zavodu za gozdove Slovenije se ukvarjajo tudi z vprašanjem, kako kmetom pri paši živine preprečevati škode pred velikimi zvermi. Kot je dejal Tomaž Berce z zavoda, je to možno storiti z električnimi mrežami, s pastirskimi psi in s pastirji. Električne mreže, visoke 145 centimetrov, ki so jih prikazali tudi na srečanju, so po izkušnjah zavoda, še zlasti pa rejcev, zelo učinkovite. Rejci, ki so že utrpeli škodo zaradi napada zveri, so pri nakupu takšnih mrež upravičeni do 80-odstotnega sofinanciranja, preostalim pa skuša država pomagati kako drugače. V Sloveniji takšne mreže že uporablja približno 130 rejcev, največ za zaščito drobnice, v zadnjem času pa tudi za mlajše govedo in za krave s teleti. »Pri zaščiti pašnih živali s pastirskimi psi je zelo pomembna aktivna vloga rejca,« je dejal Berce in dodal, da vzgoja dobrega pastirskega psa traja približno dve leti. Za zaščito živali na pašniku pa ni dovolj samo en pes, ampak so potrebni najmanj trije.

Rejec Janez Kržič, gospodar na kmetiji, kjer redijo blizu osemdeset molznih ovc in koz, je povedal, da na kmetiji za zaščito živali uporabljajo okoli osemsto metrov električne mreže in tri pastirske pse. Z mrežami imajo dobre izkušnje, prve so namestili že pred osmimi leti. Odkar so bolj stabilne, jih je tudi na strmem, razgibanem terenu lažje pričvrstiti k tlom.

Članske deleže kupujejo premožni

Oglasil se je tudi kmet Peter Razinger iz Javorniškega Rovta in dejal, da je osnovni problem preveliko število zveri, ob tem pa se vprašal: »Kje je logika? Jaz moram zaščititi svoje živali, da ne povzročajo škode drugim. Le zakaj moram potem jaz zaščititi svoje živali pred napadom zveri, ki niso moje? Za to bi morala poskrbeti država kot njihova lastnica.«

Slavko Rabič, član upravnega odbora Združenja predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije in predsednik Agrarne skupnosti Dovje - Mojstrana, je opozoril na problem prodaje članskih deležev, ki jih predvsem tisti, ki se ne ukvarjajo s kmetijstvom, želijo prodati. Čeprav imajo agrarne skupnosti predkupno pravico, se za nakupe zaradi pomanjkanja denarja večinoma ne odločajo, tako da deleži prehajajo v roke premožnih ljudi. Država bi po Rabičevem mnenju morala špekulantske nakupe preprečiti. »Naša agrarna skupnost je tudi lastnica Triglavskega pogorja. Ne vem, kakšne so lahko posledice, če postane pogorje zasebna lastnina.«