V 83. letu starosti nas je nepričakovano zapustil Iztok Belehar, kranjski alpinist, smučar, gorski reševalec, športnik, učitelj telesne vzgoje. Od Iztoka in njegove soproge Miše smo se alpinisti – veterani Planinske zveze Slovenije, gorski reševalci, učitelji smučanja, njegovi soplezalci in drugi prijatelji poslovili 29. junija na kranjskem pokopališču.
Iztok je izhajal iz učiteljske planinske družine, zato so se mu tudi zgodili prvi koraki v planinski gorski svet, ki ga je tako močno zaznamoval, da je vse do konca življenja ostal zvest gorskim ostenjem, snežnim strminam, vrhovom ... Še posebej pa ga je izoblikovalo kranjsko športno, planinsko in smučarsko okolje, ki je v tistem času izstopalo v tekmovalnem smučanju, atletiki in košarki. Tudi kranjski alpinizem je v šestdesetih letih zelo napredoval, alpinisti so začeli osvajati prve alpske ekstremne plezalne smeri ter se primerjati s slovenskim vrhunskim in mednarodnim alpinizmom.
Prvo plezalno tradicionalno začetniško smer je osvojil v zgodnjih šestdesetih letih v t. i. Dovški škrbini, nato so se vrstila plezanja v številnih plezalnih smereh: od Triglavske stene, Prisojnika, Jalovca, Ojstrice, Špika ... in končno do slovenskih simbolnih smeri Čopovega stebra in originalnega »Ašenbrennerja« do vrha Travnika. Vmes je splezal tudi znamenito Zajedo v Šitah ter plezanje nadaljeval v Dolomitih v ostenjih Civette. Na »treningu« za članstvo v slovenski alpinistični odpravi v Pakistan je bil v navezi, ki je splezala prvo slovensko ponovitev smeri v slikovito zasneženem ledenem ostenju montblanške Brenve, smeri Sentinelle Rouge. Nikoli ni pozabil plezanja v zaledenelem, vertikalnem ozebniku Velikega Kleka/Großglocknerja. Njegova intimna pa je bila najbolj sentimentalna prvenstvena smer – 1100 metrov visoka, splezana z bivakiranjem v navezi s Tinetom in Jožem Miheličem, Centralna smer v severni steni Vršaca, ki si jo je Iztok izbral za zadnji počitek.
Kot član prve slovensko-jugoslovanske alpinistične odprave v Pakistan, na Istor-O-nal, je v najtežjem visokogorskem reševanju z nadpovprečno močjo, srčnostjo, humanostjo dokazoval status gorskega reševalca v štiridnevnem rizičnem višinskem reševanju. Preizkusil se je tudi v ekstremnem alpinistično-turnem smučanju. Tudi njegova predavanja, pogovori o tehnikah turnega smučanja, so bila na visokem nivoju, kot tudi nauki o plezanju, treningih …
Že kot gimnazijec je Iztok živel za šport. Bil je prepoznaven po izjemni vztrajnosti, talentiranosti, motoriki, dinamiki, elanu. Duhovne in športne aktivnosti je utrjeval s študijem na Visoki šoli za telesno kulturo, in ko je diplomiral, je opravil še študij specializacije. Po opravljenem študiju se je najprej zaposlil kot učitelj telesne vzgoje na Osnovni šoli Franceta Prešerna v Kranju, nato še na Osnovni šoli Helene Puhar in za krajši čas v Mladinskem domu v Preddvoru. Nato je bil imenovan, habilitiran in sprejet na mesto višjega predavatelja telesne kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani in bil tam zaposlen dobrih dvajset let.
Na področju alpskega smučanja je bil Iztok eden najvidnejših smučarskih pedagogov in med drugim tudi državni reprezentant – demonstrator, vodja smučarske demonstratorske vrste. Je tudi avtor in soavtor več strokovnih smučarskih publikacij. Na Združenju učiteljev in trenerjev smučanja so zapisali, da je Iztok pomembno in veliko prispeval k razvoju slovenske šole alpskega smučanja. Strokovno, s predavanji, tečaji in nasveti, je tudi aktivno sodeloval pri poletnih smučarskih aktivnostih na Skutinem ledeniku.
Iztok, hvala ti za vsa tvoja dobra dela, vedno veselo in prijazno razpoloženje in druženja. Mirno počivaj med svojimi vršaci, gorami in viharniki. Prijatelji pa se te bomo še dolgo z vso spoštljivostjo spominjali.
