Upokojil se je Uroš

Upokojitev je poseben mejnik v življenju vsakega posameznika, ki prinaša nove priložnosti in izzive. Uroš Valič, dolgoletni gasilec iz Kranja, je v mesecu juniju zaključil svojo skoraj 36-letno kariero in stopil na pot upokojitve. V gasilstvu je našel strast, ki ga je vodila skozi življenje, zdaj pa se veseli novih dogodivščin kot dedek in ljubitelj narave.

Uroš se je za poklic gasilca odločil zaradi njegove dinamičnosti. »Nisem človek za pisarno, mora se mi dogajati – in res sem užival,« je dejal, ko smo se z njim pogovarjali o njegovih začetkih. Začel je v časih, ko so bili pogoji dela povsem drugačni. »Oprema, organizacija, plača – vse je bilo katastrofa,« se spominja Uroš, a vztrajnost in ljubezen do poklica sta ga gnali naprej. »Bilo je tovarištvo, kar je enako kot danes. Skozi celo kariero so me spremljali dobri tovariši.«

Njegova pot gasilca se je pred dvema letoma nekoliko spremenila, ko si je na intervenciji poškodoval koleno in moral prestopiti v dispečersko pisarno. »Zaradi poškodbe kolena sem bil primoran zadnji dve leti preživljati v pisarni kot dispečer, saj na intervencije nisem več mogel. Ampak pred tem pa sem komaj čakal, da zapustimo garažo in gremo pomagat.«

Zdaj ko je upokojen, Uroš namenja svoj čas družini, predvsem petim vnukom. »Meni je ta mesec, ko sem v pokoju, minil, kot bi mignil. Ni zastonj rek, da ti v 'penziji' zmanjkuje časa. Prej sem imel službo, redkokateri konec tedna je bil prost in potem premišljuješ, kdaj imaš službo, ne kdaj si prost. Pestro je.« Uroš veliko časa preživlja v naravi, še posebno v tržiškem koncu, kjer ima vikend. Poleg tega rad hodi po hribih ter tudi gobari, čeprav letos še ni imel pretirane sreče z jurčki in lisičkami.

Veselje ob koncu

Ob Uroševi upokojitvi je bilo v kranjskem gasilskem domu veselo. »V tistem trenutku se morda sploh nisem toliko zavedal, ampak bilo je res lepo,« pravi Uroš. Glasno so zatulile sirene vseh gasilskih vozil, sodelavci, prijatelji in družina pa so mu zaželeli srečo na novi poti. Glasba in ples sta zaznamovala njegov zadnji delovni dan, in Uroš Valič se z nasmehom podaja novim zmagam naproti. »Zelo me je veselilo, za zdaj mi še ni dolgčas, mi bo pa zagotovo novembra, ko je po navadi slabo vreme in so dnevi krajši,« dodaja z nasmehom, medtem ko razmišlja o prihodnosti v pokoju.

Čeprav bo pogrešal ekipo, s katero je delal skoraj celo življenje, se veseli časa, ki ga bo zdaj lahko posvetil sebi in svojim najdražjim. »S fanti smo bili res dobra ekipa, to moram res priznati. Ekipa, da te skipa,« še dodaja. Upokojitev za Uroša ni konec, temveč začetek novega poglavja, polnega priložnosti in veselja.