Na Islandiji v »vročinskem valu«

Šestnajstdnevno islandsko avanturo bi Blaž, Tomaž, Mohor in Klara še kdaj ponovili, mi zatrdita 24-letni Mohor Stanonik iz Reteč in 21-letna Klara Pustavrh iz Gorenje vasi, ki sta s 24-letnima prijateljema, Blažem Aličem s Hotavelj in Tomažem Miklavčičem iz Suše, v začetku julija kampirala po deželi neštetih različnih pokrajin.

Klara in Mohor sta svoji mladosti navkljub skorajda že prekaljena mačka, kar se načrtovanja popotovanj tiče. No, predvsem Mohor je tisti, ki vedno vse preštudira, poišče letalske povezave, nastanitve, najem avta, prevoz do letališča in podobno. Tako sta lani prepotovala Madeiro, letos pa sta sklenila, da se na Islandijo odpravita šotorit. Ideja je bila všeč tudi njunima prijateljema Blažu in Tomažu in tako so naredili načrt za 16-dnevno pustolovščino. »Sprva sva mislila iti sama, potem je Mohor dal idejo še Blažu in Tomažu in sta bila za, da bi šli kampirat. Ugodne nastanitve na Islandiji denimo stanejo več kot sto evrov, hoteli so še dražji, kampi pa so nas stali od 10 do 20 evrov na osebo,« pove Klara.

Tisoč osemsto evrov

Znano je, da je Islandija ena dražjih držav za potovanja. Zato je posebno zanimiv podatek, da je druščina z natanko načrtovanim potovanjem, na katerem so prevozili skoraj pet tisoč kilometrov, na osebo odštela približno 1800 evrov. Za prevoz do letališča do Milana so odšteli po 120 evrov na osebo, za letalsko vozovnico od Milana do Islandije 280, za najem avta 350 evrov. Privoščili so si tri zanimive dejavnosti: ogled ledene jame, vožnjo z motornimi sanmi in potapljanje med tektonskima ploščama, za kar so plačali 500 evrov na osebo, drugih stroškov pa je bilo od 500 do 600 evrov na udeleženca. »Brez teh treh dejavnosti bi na osebo stalo manj kot 1500 evrov, kar je za Islandijo zares zelo ugodno. Če spiš po kampih, zares veliko prihraniš,« finančni vložek v popotniško avanturo povzame Mohor.

Prijazni, a odločni

»Ljudje so zelo prijazni, a zdi se mi, da so morda malce naveličani petičnih turistov. Gospa, ki nas je peljala na turo s sanmi, nas je najprej gledala postrani, češ le kako si štirje mladi lahko privoščijo takšno popotovanje, a je hitro dojela, da potujemo z majhnim proračunom,« se zasmeji. S Klaro omenita tudi zabavno prigodo, ki jim jo je povedala očitno zelo odločna gospa. »Med vožnjo na ledenik smo jo povprašali, kateri turisti so najbolj neolikani. Povedala nam je, da so izjemno 'neugodni' Indijci, tudi zelo nespoštljivi do žensk.« Zato jo je neki petični Indijec gledal malce zviška, češ kako nas lahko ženska pelje na ledenik. »Kar hitro ga je postavila na realna tla. Na poti do izhodiščne točke na ledeniku ga je brezkompromisno 'vrgla' iz kombija z besedami: 'Zaradi mene lahko greš, kamor hočeš, lahko tudi peš do začetne točke. Če boš pameten, boš pa tu počakal in te bomo nazaj grede pobrali. Na sani v glavnem ne greš.' Dve do tri ure je čakal na mestu, kjer ga je odložila, ona je pa njegovo družino peljala na vožnjo s sanmi. Menda jo je njegova žena pomenljivo pogledala in ji rekla: 'Hvala ...' Po drugi strani, kot je razpredala gospa, pa so Kitajci izjemno prijazni in uglajeni, ampak po njenih besedah 'motorično nesposobni'. Dodala je, da še ni bilo Kitajca, ki ne bi vsaj enkrat prevrnil sani,« se poti na snežno avanturo spominjata Klara in Mohor. »Po ledeniku smo se vozili kaki dve uri, šli smo v parih, dvoje sani smo najeli, gospa nam je povedala, da se ledenik krči, ampak hkrati postaja višji, tako da se količina snega ne spreminja, v bistvu se celo veča,« povesta Mohor in Klara.

Od ledenika do morja in vulkana

Večkrat slišimo, da je občutek, ko potuješ po Islandiji, kot bi potoval po drugem planetu. Je res tako, ju vprašam. Oba v en glas odgovorita: »Res je. Ko smo bili pod vulkanom, si imel občutek, kot da bi bil na Luni, nešteto črnih skal, a se kmalu privadiš, da se narava ves čas spreminja. Od puščave do zelenih travnikov in črne plaže, na drugi strani pa gorovje, še malo naprej peščene plaže kot v Dubaju, pa geotermalna gorovja, iz katerih se kadi in je okrog njih vse oranžno,« vtisi in spomini kar bruhajo iz njiju. In če so bili prejšnji dan na ledeniku, so se naslednji dan že kopali v morju. No, fantje, Klara jih je opazovala z obale. »Tisti dan, ko smo se kopali na severu, ker je plaža zelo lepa, so domačini povedali, da so temperature neverjetno visoke za ta čas. Ozračje je imelo kakih 18 stopinj, sonce je sijalo, domačini so se pri teh temperaturah počutili že neugodno, rekli so, da je prišel vročinski val,« razlagata. Klara se spominja tega dne kot enega najlepših na Islandiji. »Od kampa do morja je približno petsto metrov hoje po pesku, res je bilo lepo. Polno sonca je bilo tistega dne, pesek je bil topel, pravzaprav je bil to edini dan, ko je bilo zjutraj v šotoru toplo,« se zasmeji Klara. »Morje je imelo kakih osem ali deset stopinj, ampak smo si rekli, da če smo že tu, moramo vsaj enkrat tudi zaplavati,« je odločitev moškega dela islandske odprave pojasnil Mohor.

Mokre spalne vreče, oblačila, šotori

»Vročinski val« ni trajal dolgo. Pravzaprav je bilo ves čas odprave štirih prijateljev precej hladno in ves čas je iz zraka pršelo. »Včasih je bilo malo moteče, saj se je zgodilo tudi, da smo bili večino dneva v mokrih oblačilih. Menim sicer, da kampiranje na Islandiji ni za čisto vsakogar. Ko smo prvi dan šli do slapu in nas je zmočilo, smo bili ves dan premočeni, zeblo nas je, niti v avtu se ne ogreješ, saj se voziš pol ure, pa greš spet ven in spet piha …« se spominja Klara. »Islandski slapovi imajo ogromne pretoke, ki ustvarjajo dežno meglo v radiju kakih sto metrov okrog slapa, pa ni važno, ali je lep ali meglen dan, če greš gledat slap, boš moker,« doda Mohor. Edini suhi prostor je bil skupni prostor v kampih, a ga vsaj v polovici njihovih prenočevanj kampi niso imeli.

Polarni dan

Škofjeloško-poljanska odprava je bila na Islandiji ravno v času polarnega dne. To je obdobje okoli solsticija v polarnih območjih, v tem obdobju je skoraj 24 ur svetlo. »Ves dan je dan, sem mislil, da me bo malo motilo, ampak si tako utrujen, da samo 'padeš dol' in zaspiš v sekundi. Je pa tudi dobra stvar neskončnega dne; tudi če pozno prideš v kamp, lahko postaviš šotor brez težave in brez svetilke,« se nasmehne Mohor. S Klaro se spominjata tudi noči, ko zaradi izjemno močnega vetra niso spali v šotorih. »Ves dan je deževalo, bilo je megleno, veter je bil močan, takrat sem prvič imela oblečene tri puloverje, vetrovko in bundo. Prispeli smo v dobro urejen kamp s skupnimi prostori, prhami in kuhinjo. Želeli smo postaviti šotor, pa ga nismo mogli, ker je tako pihalo, da ga je sproti odnašalo,« pove Klara. Mohor doda, da so fantje tisto noč prespali v skupnem prostoru pod mizo. »Jaz sem pa 'kraljevala' na zadnjem sedežu v avtu,« se zasmeji Klara.

Divji konji, krave, galebi, mormoni ...

… pa tudi nadležne mušice. »Ogromno je mušic, v rojih 'napadejo', zelo nasilne so predvsem pri jezerih. Ne otreseš se jih, ti gredo v ušesa, usta, nos, pa še velike so, kot pol mušice, pol mravlje,« povesta Mohor in Klara. Po drugi strani pa so popotnike na njihovi vožnji po Islandiji mnogokrat očarali prizori galebov in mormonov (morskih ptic iz družine njork z barvitim kljunom, ki skozi leto spreminja barvo), čred divjih konjev, krav, ovac. »Prosto se sprehajajo po travnikih, cestah. Je malce nevarno, treba je biti previden, ker se kar naenkrat pojavijo sredi ceste in je treba pravočasno zavirati … Nismo pa videli polarne lisice, verjetno na plano pridejo pozimi …«