Ob izidu nagrajene zbirke

V Kropo je na poseben pesniški dogodek nedavno povabil Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura-Natura Slovenija. Na njem je na kratko predstavil pesnico Ireno Pajnik Beguš in njeno pesniško zbirko Za vse Ane na vmesnih postajah, ki je ravno izšla, zanjo pa je avtorica lani prejela pesniško nagrado kresnice 2023: ženske (v)pesmi – Zanj(o). Prejela je tudi skulpturo Kresnica kiparke Sabe Skaberne.

S tokratnim dogodkom, ki je bil najprej predviden na vrtu Šmelove hiše v starem trškem jedru Krope, pa ga je dež »prestavil« v bližnji prostor – pod streho, so se tako spomnili tudi v Kropi rojene pesnice Kristine Šuler (1866–1959). Pravzaprav je nagrada kresnice posvečena spominu nanjo in tudi njeno zgodbo je Mežek delil s prisotnimi.

Žal se tokratna nagrajenka Irena Pajnik Beguš predstavitve zaradi bolezni ni mogla udeležiti, zastopala pa sta jo hči in sin, hči je prebrala tudi nekaj njenih pesmi.

Zbirka Za vse Ane na vmesnih postajah lepo predstavi poezijo Pajnik Beguševe, nekaj dodatnih strani v knjigi je namenjenih še spremni besedi o natečaju in nagradi kresnice 2023, utemeljitvi nagrade, pod kar se podpisuje Teja Goli, koordinatorka žirije za nagrado kresnice 2023. Na kratko je opisano gibanje Kultura-Natura Slovenija, predstavljena je tudi skulptura kiparke Sabe Skaberne, ki je iz serije miniatur iz temno patinirane gline na kovinskih »steblih« Bube, kresnice in vsa ta čudovita bitja. Objavljen je kratek življenjepis nagrajenke, ki sicer izhaja iz Slovenj Gradca.

Nekaj besed smo spregovorili z Jarom Ješetom, ki je poskrbel za celostni oblikovni vidik zbirke. To sicer ni njegova prva knjiga, smo izvedeli, ker pa je v njej poezija, je zagotovo pristop drugačen, smo predvidevali. Ješe se je strinjal in dodal, da je bilo njemu osebno v bistvu pomembno, da poezija na straneh lahko zadiha. »Zato je veliko praznega prostora. Zdi se mi, da pri knjigah poezije mora to preprosto biti tako. Da jo listaš počasi, prebiraš, se na strani malce ustaviš.« Vsak prvi verz pesmi ima večjo inicialko, kar na bralca naredi vtis še z likovnega vidika. Ješe je oblikoval tudi kresnico, saj domneva, da se bo zbirka knjig večala, in je primerno, da ima svoj znak, se oblikuje neki logotip, ki se potem redno pojavlja.

O barvah in izbrani: »Ker je bil originalni natečaj namenjen ženski poeziji, kolikor sem razumel, za poezijo, v kateri so zastopane ženske, ženski vidik doživljanja poezije in prostora, recimo, se mi je zdelo, da poskusimo z neko bolj nežno barvo.« Ni pa rečeno, da bo vsaka od knjig v zbirki, ki bi potencialno vsako leto izšla, primerna za te barve, je tudi pomislil. Čeprav: »Tudi pesmi tokratne avtorice se mi zdijo zelo različne, imajo bogat domet nekih občutij. Morda je ta nežna barva na začetku lahko varljiva ...«

Zanimalo nas je še, kako vidi same pesmi. Ješe meni, da jih je treba brati kot celoto. Prepričan je tudi, da jih ni nujno treba prebirati po vrsti. »Če prebiraš eno po eno, so lahko zelo lirične, zaznaš nekakšen hipni navdih; če jih prebiraš kot celoto, pa se mi zdi, da gre za intimno zgodbo nekega potovanja skozi življenje, nasploh skozi doživljanje samega sebe. Zdi se mi, da je to ena taka dobra, močna lastnost teksta,« je še delil z nami svoje opazovanje.

Pesniški dogodek v Kropi je pospremila tudi razstava Prlekija »pobratenih« likovnikov iz občine Sveti Jurij ob Ščavnici, ki jih s Kropo povezuje ravno zgodba pesnice Kristine Šuler. Slavko Mežek pa nam je zaupal še, da bodo izdali tudi zbornik Kresnice (od leta 2022 do 2024), več o novem razpisu pa lahko preberete na
kultura-natura.si.