Družina Blajs v krempljih strahu (3)

Za 14. stoletje je Ferdinand Bevc zapisal, da je bilo to stoletje katastrof. Leta 1309 je Evropo zajela huda zima, ki ji je sledilo dolgotrajno deževje. Zato so bile tudi letine slabše. Ljudje so bili primorani jesti celo travo in korenine … Poleti leta 1313 je te kraje prizadela nova katastrofa: kobilice. Šele leta 1342 o njih ni bilo več ne duha ne sluha. Leto kasneje je 25. januarja Koroško in Slovenijo prizadel močan potres. Tresljaje naj bi čutili do Krakova in Neaplja. Po tej hudi izkušnji so ljudje opuščali kamnito gradnjo. Pogosteje so uporabljali les. Ko so si ljudje komaj opomogli od potresa, je v letih 1348 in 1349 po Koroškem morila črna smrt, kot so rekli kugi. Pojavljati so se začele podgane in uši ter z njimi nove nalezljive bolezni. Smrt je kosila med ljudmi in število prebivalcev se je zmanjšalo tudi v Koprivni.

Vse hudo enkrat mine in tako je bilo tudi v Koprivni. Letine so bile boljše in kmetje so lahko več prodali, sicer le meščanom, ki so imeli to pravico. Preko Jezerskega je prihajala sol, ki so jo menjali za žito. Tudi na črno. Bogati so gradili nove gradove. Trdnejši kmetje, tudi Blajsovi, so postavili prve mline na vodni pogon. Vsak kmet je hotel imeti svojega, ker mletje za soseda ni bilo dovoljeno. Kmetija Blajs je imela celo tri. Proti koncu 19. stoletje so mline s pomočjo transmisije lahko uporabljali tudi za druga dela, na primer za mlatenje žita.

Zgodba družine Blajs

Prvi uradni zapisi o tej družini segajo v začetek 18. stoletja, ko so začeli zapisovati rojstva, poroke in smrti. Prva od Blajsovih je bila 13. marca leta 1727 vpisana Gertrudis Fleihs. Ko je kmet umrl, so sestavili inventar in zapisali tudi naslednika. Ferdinand Bevc piše o najbolj znanih lastnikih Blajsove domačije. Prva sta bila Miha in Uršula Blajs. To je bil prvi jasni zapis o družini, ki se je kasneje širila in s potomci začela gospodariti tudi na drugih kmetijah. Blajsovi so bili razkropljeni po celi Koprivni in zato dobro preskrbljeni. To velja za gospodarja Ignaca in Heleno Blajs in kasneje za Andreja in Marijo Blajs, rojeno Sadovnik. Njuni otroci in vnuki so preživeli obe vojni, ki sta terjali silovit davek. Od 24 članov rodbine so dočakali konec druge svetovne vojne le štirje. Večina je umrla v partizanih, v nemških koncentracijskih taboriščih in kot nemški vojaki na frontah. Ker so bili zavedni Slovenci, so doživljali hude pritiske in nasilje. Po prvi svetovni vojni je nova meja razdelila vas med Avstrijo in novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pretrgana so bila številna prijateljstva in običaji.

Marija je ostala edina potomka Blajsove rodbine in od leta 1956 naprej tudi lastnica kmetije. Priimek Blajs je zamenjal priimek Kotogany. Marija se je namreč poročila s Thomasom Kotoganyjem, Madžarom, ki so ga kot nemškega vojaka ujeli zavezniki in mu dovolili ostati na Koroškem. Po njegovi smrtni nesreči je domačijo prevzel sin Thomas. Po pripovedovanju starega strica njegove žene Martina Paula in drugih znancev je v skrinjo shranil dokumente o Blajsovi rodbini in jo zabil z žeblji. Dejanje, vredno spoštovanje. Čeprav živi v Železni Kapli in kljub delu v policiji, skrbi in obdeluje Blajsovo kmetijo.