Tokóla pa pər Jézer govarêmo

Slovar je izšel v mehki vezavi in v nakladi petsto izvodov pri Kulturno-umetniškem društvu (KUD) Jezersko s finančno podporo Občine Jezersko v vlogi založnika. Uredniško delo so opravile Anka Polajnar, dr. Jožica Škofic in Maja Lesar. V njem najdemo tudi nekaj fotografij in skic, ki pomagajo ponazoriti pomen posameznih izrazov. Poleg bogatega uvodnega dela predvsem z razlagalnim in pojasnjevalnim namenom je na koncu slovarju dodanih tudi nekaj praznih strani, kjer si bralec lahko kaj pribeleži. Fotografije pa je Jože Meško posnel sproti na terenu, in ker so bile nekatere zelo slabe, je pojasnil, jih je potem skrbno računalniško obdelal Jaka Capuder.

Predstavitev je povezovala Maja Lesar, uvodoma pa je zbrane nagovoril župan Občine Jezersko Andrej Karničar. Avtorju in soustvarjalcem se je zahvalil za opravljeno delo. Ni skrival navdušenja nad tem, da je knjiga ugledala luč sveta, ter poudaril, da bi bil na slovar ponosen tudi njegov pokojni oče, kot so nanj sedaj lahko ponosni Jezerjani. Poudaril je, da je slovar ena težje pričakovanih in pomembnejših knjižnih pridobitev zadnjega desetletja na Jezerskem in naj bi našel mesto v vsaki jezerski hiši. To je konec koncev tudi avtorjeva želja, kot smo izvedeli ob koncu predstavitve. Avtor upa, da se jezersko narečje ohrani, saj predstavlja nesnovno kulturno dediščino in veliko pove o kraju in njegovi preteklosti.

Ustni in pisni viri

Jože Meško je v nadaljevanju predstavil nastajanje slovarja, omenil izzive, s katerimi se je srečeval na takšen in drugačen način, tudi pri sodelovanju s stroko. Nekaj govora si je sicer pripravil, povedal pa je, da je večino stvari pojasnil že v uvodni besedi v novem slovarju, kjer je med drugim zapisal: »Namen tega dela je, da ne bi šli v pozabo številni izrazi in reki, ki so ali pa so bili nekoč v rabi na Jezerskem. Mnoge od njih uporabljajo tudi drugje, predvsem na avstrijskem Koroškem. Jezersko je namreč dolga stoletja, do leta 1920, upravno spadalo pod Železno Kaplo, s kraji, ki so zdaj na drugi strani meje, pa je še vedno tesno povezano. Ker je praktično nemogoče ugotoviti, ali je neka beseda v rabi izključno na Jezerskem ali jo uporabljajo tudi kje drugje, sem sklenil v slovar vključiti vse narečne besede, ki so mi jih povedali Jezerjani. Poleg običajnih pogovornih besed so vključeni tudi strokovni izrazi, povezani z različnimi dejavnostmi in poklici, ki so jih opravljali ali pa jih še opravljajo na tem območju. Žal sem začel zbirati gradivo nekoliko prepozno, saj so mnogi izrazi že šli v pozabo. Ugotovil sem, da po jezerskih domačijah hranijo še veliko starih predmetov in orodij, ki niso več v rabi in jim nihče več ne pomni imena … Zbirka vsebuje tudi nekatere (strokovne) izraze, ki praviloma ne spadajo v klasični narečni slovar. Popestrena je še z raznimi reki in domislicami, ki sem jih slišal od domačinov in jih brez olepševanj tudi zapisal …«

Poleg ustnih je uporabil tudi nekaj pisnih virov, piše naprej v uvodu in omeni tudi močno povezanost Kort z Jezerskim ter da sta si še danes koroško in jezersko narečje precej podobni. Opiral se je na knjigo Korte in Korčani. V omenjeni knjigi je našel tudi zanimive narečne izraze, ki na Jezerskem niso poznani, morda so bili nekoč, a so šli v pozabo. Za primer je vzel železno kravo in besedo vabovc. »Železna krava je krava, ki jo je moral mladi prevzemnik na kmetiji zagotoviti zapustniku do njegove smrti. Če je krava oslabela ali poginila, je moral prevzemnik priskrbeti novo kravo, od tod ime železna krava. Vabovc pa je imel nalogo, da je od hiše do hiše vabil goste na ohcet (na Štajerskem smo mu rekli pozvačin ali tudi pozavčin),« je zapisal.

Poseben izziv

Meško je na Jezersko prišel iz Haloz, njegovi starši pa imajo korenine v Prlekiji. Tu se je ustalil. Ob pogovorih s taščo Marijo Kaštrun, po domače Brencetovo Mici, je začel zapisovati besede, ki jih ni razumel. Sprva je šlo za osebne zapiske, sčasoma je gradivo preraslo v obsežno zbirko.

»Kdaj se je to začelo, težko rečem, vem le, da smo se leta 1988 preselili od Brenceta v novo hišo na Farovško raven in da sem si jih zapisoval že pred selitvijo,« se spominja.

Med letoma 2017 in 2020 je opravil okoli petdeset pogovorov z domačini različnih poklicev ter sistematično zbiral izraze s področij obrti, kmetovanja, vsakdanjega življenja. »Sestavil sem si seznam ljudi različnih poklicev, ki sem jih imel namen obiskati z željo, da bi v pogovoru z njimi o njihovem delu slišal čim več narečnih besed. Kot prvi je bil leta 2017 intervjuvan Tepina Franci. Obdelala sva tapetništvo, obdelavo lesa in polaganje keramike. Zadnji razgovor je bil leta 2020 z Nahtigal Ivanom o mlinarstvu.«

Poseben izziv sta avtorju slovarja predstavljala zapis narečne izgovarjave z vsemi fonetičnimi posebnostmi in prav tako odločanje, katere besede vključiti, saj je težko določiti, kaj je izključno jezersko. »Če vzamete v roke katerikoli narečni slovar, boste ugotovili, da mnoge besede razumete. V rokah sem imel narečni slovar rudarjev iz rudnika v Zagorju, torej zelo ozko specializiran slovar, in tudi tam sem razumel kar precej besed. Torej je popolnoma jasno, da ni mogoče sestaviti slovarja iz besed, ki jih ne govorijo nikjer drugje kot le na Jezerskem, in tako sem vključil vse narečne besede, ki sem jih slišal od Jezerjanov,« je povedal na predstavitvi in se hudomušno dopolnil, da če bi pa nekdo na vsak način vztrajal, da je treba narediti tak slovar, se pa boji, da bi v njem bila le ena sama beseda: »In to bi bila 'krditnə', ki jo je tako rad uporabljal legendarni oskrbnik Češke koče, Šuštarjev Andrej.« Razlaga besede v slovarju: lahko pomeni vznemirljivo, zanimivo, zelo slabo, zelo dobro, neverjetno, smešno.

Osebno sicer meni, da je najbolj zapletena stvar, ki je opisana v slovarju, lifranje po drčah, se pravi po rižah in lojtah, kjer so za sporazumevanje uporabljali štiri ukaze: kerga, ubauh, cogi in varde. Sam jih je sicer zapisal vse skupaj na enem mestu pod geslom lifranje, po pravilih stroke pa so bile potem razvrščene po abecedi. Po njegovi oceni morda sedaj bralec težje razbere, kako je lifranje dejansko potekalo. Mogoče ga bo enkrat podrobneje opisal v domačem časopisu Pr' jezer, je namignil.

Naslov in stroka

Pojasnil je tudi naslov slovarja. Med več predlogi so se na koncu dogovorili, da bo naslov knjige Tokóla pa pər Jézer govarêmo. Zataknilo se je namreč pri izgovarjavi besede govarêmo. Na to temo se je razvila cela »debata«, kot pravi Meško. Imeli so tri možnosti, ki so bile vse precej verjetne in tudi vsak Jezerjan bi jih razumel, a na koncu je obveljala govarêmo.

Stroka pa je bila povabljena k sodelovanju pri nastajanju slovarja na pobudo KUD Jezersko. Poleg Lesarjeve sta bili Anka Polajnar in dr. Jožica Škofic tisti, ki sta poskrbeli za strokovno plat slovarja in kot zunanji sodelavki bdeli nad pravilnostjo zapisov v njem.

Maja Lesar je na predstavitvi obe na kratko predstavila, sami pa sta strnjeno pojasnili svoji vlogi pri slovarju. Poudarili sta, da narečni slovar ni le seznam besed, temveč skrbno strukturirano delo, ki poleg pomena prinaša podatke o izgovoru, naglasu, načinu pregibanja besede, kako se uporablja, v kakšnem sobesedilu. Takšna ureditev omogoča, da slovar služi tako domačinom kot raziskovalcem. Izvedeli smo tudi, kakšno je delo dialektologa – in ta dejansko brez ljudi s terena ne more delovati, zato je delo Jožeta Mežka dragoceno tudi za znanstvene raziskave.

Eno zahtevnejših vprašanj, s katerim so se ustvarjalci med nastajanjem slovarja srečali, je bilo, koliko lahko poenostavijo narečni zapis, da bo še narečen in hkrati tehnično obvladljiv za abecedni razpored ter računalniško obdelavo. Ob predstavitvi slovarja so posebej poudarili pomembnost uvoda v knjigi, saj bralcu pomaga pri branju slovarja, razumevanju njegove zgradbe in uporabljenih oznak. Obe omenjeni urednici sta v pogovoru z Lesarjevo tudi poudarili, da je jezik živ in se hitro spreminja, zato so terenski podatki in morebitne dopolnitve za prihodnje izdaje dobrodošli. Jože Meško bo še naprej zbiral besede in je že takoj Jezerjane pozval, naj mu jih kar sporočijo, če se še kakšne spomnijo in je ne najdejo v slovarju.

Predstavitev slovarja na odru dvorane Korotan so pospremili še glasbeni vložki Viktorja Dolinška, dogodek je obogatila tudi Mija Murovec, ki je v domači govorici predstavila, zakaj se je »ugvantova« na način, kot so to počele kmečke gospodinje pred dvema stoletjema, ter prebrala odlomek v pristnem narečju. Tudi to je bil zanimiv trenutek, ko je skozi izrečeno občinstvu v dvorani približala zvočnost in izrazno moč govora, ki ju slovar beleži.