Narečja del naše intime

Projekt Lingua, ki je sofinanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru Interreg programa Slovenija – Avstrija 2021–2027, že tretje leto povezuje skupnosti na obmejnem območju Slovenije in avstrijske Koroške z namenom oživljanja kulturnih in jezikovnih vezi. V okviru projekta je marca v Dvorcu Visoko potekala Glasova preja, na kateri so gosti – dialektologinja Francka Benedik, zdravnik, igralec in režiser Andrej Šubic, avtorica iger v narečju Tončka Oblak ter župan Občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež – spregovorili o poljanskem narečju.

Kot glavno značilnost poljanskega narečja je dialektologinje Francke Benedik poudarila ponaglasne dolžine oziroma tako imenovano poljansko petje, česar v drugih slovenskih narečjih ni. A kot opaža, se ta najznačilnejša poljanska lastnost že počasi izgublja in se ohranja le še v domači govorici, v komunikaciji z drugimi pa hitro preide v knjižni oziroma pogovorni jezik. Narečja se po njenih besedah spreminjajo tudi pod vplivom knjižnega jezika, priseljevanja in sprememb življenjskega sloga. »Številne stare besede izginjajo, saj jih mlajše generacije niti ne prepoznajo več,« je opozorila. Zato je župan Milan Čadež opozoril na pomen prenosa narečja na mlade. Sam sodi med tiste, ki najbolj zvesto uporabljajo poljansko narečje tudi v javnosti. »Če me kdo ne razume, pa si lahko pomaga s slovarjem, ki ga je napisal Dušan Škrlep.« Med drugim v narečju vedno nagovori mlade na prireditvi ob zaključku osnovne šole, saj jih želi spodbuditi, da bodo narečje v svojem govoru ohranili tudi ob odhodu na šolanje v drug kraj. Verjame, da narečje ne izključuje znanja knjižne slovenščine, temveč ga dopolnjuje. »V šoli naj se otroci učijo pravilnega knjižnega jezika, znotraj družine pa naj se ohranja domače narečje.« Zdravnik, igralec in režiser Andrej Šubic pa skrbi, da se poljansko narečje sliši tudi v gledališču. Meni, da je gledališče najboljše pribežališče za narečja, saj imaš s tem vedno prednost. »V domačem okolju si car, če predstavo odigraš v poljanskem narečju, drugod pa posebnež – torej s tem vedno pridobiš.« Prepričan je, da narečje igralce sprosti in jim omogoča bolj pristno izražanje. »Naturščiki, ki nimajo obrtnega igralskega znanja, v narečju nastopajo bolj sproščeno. Bolje se počutijo v tej koži, ker jim je ta koža prav. V knjižnem jeziku pa se ne znajdejo in zato nastane nekaj okornega.« Narečje, je poudaril, je namreč del naše intime, »ena od globokih stvari v človeku«, saj se v narečju pogovarjamo z bližnjimi v času, ko se oblikuje naša osebnost. Avtorica gledaliških iger v narečju Tončka Oblak pa se na ta način trudi ohranjati zgodbe iz preteklosti in mladim približati takratni način življenja. V svojih igrah črpa iz resničnih zgodb in življenjskih izkušenj ljudi na podeželju.

Vsi govorci na okrogli mizi so se strinjali, da mora narečje živeti v vsakdanji rabi, hkrati pa ga je treba dokumentirati in proučevati. Prepričani so, da narečja niso le ostanek preteklosti, temveč pomemben del sodobne identitete. »Če ne bomo imeli narečij, bomo zelo enolični. Svet nas poskuša spraviti na isto raven neumnosti, narečje pa pomaga, da ostajamo nekaj posebnega v tem svetu,« je poudaril Šubic. Kljub temu pa so nekatera narečja že skoraj izginila, kot recimo ziljsko narečje, o katerem je na Glasovi preji spregovorila koordinatorka projekta Lingua Sanja Boto. Zato se ga ravno v okviru projekta trudijo ohraniti tudi s pomočjo sodobne tehnologije, to je razvojem avtomatskega razpoznavalnika govora. Omenjeno digitalno orodje po besedah Sanje Boto razvijajo v sodelovanju s strokovnjaki Univerze v Mariboru in Slovenskim narodopisnim inštitutom Urban Jarnik.