Aj Urša že rodiu?

Učiteljica Anita Zupanc, pomočnica ravnateljice na Osnovni šoli dr. Janeza Mencingerja v Bohinjski Bistrici, je doma z Gorjuš, vasice, ki leži tik pod planoto Pokljuka, kjer je narečni govor še zelo živ.

Še pred petimi desetletji je bila živinoreja z oddajo mleka vir preživetja večine prebivalcev v vasi, izvemo v njeni diplomski nalogi. V najboljših časih je mleko oddajalo več kot dvajset gospodarjev. Spomladi in jeseni so živino pasli na pašnikih v vasi in okrog nje, od zgodnjega poletja do začetka jeseni pa so jo odgnali na planino Javornik, skupno planino Gorjuš in Nomenja. Še kako desetletje po drugi svetovni vojni so tam izdelovali sir, v sedemdesetih letih pa so mleko s planine začeli oddajati v sirarno v Srednji vasi.

Bogastvo narečij

Nad narečji se je posebno navdušila kot študentka slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. »V Bohinju ima pravzaprav vsaka vas svoj narečni govor, območje je zelo raznoliko. Že pri besedi voda smo drugačni. Po Bohinju je poudarek na prvem samoglasniku, na Gorjušah pa rečemo voda s poudarkom na zadnjem a-ju. Ena od naših posebnosti je tudi tako imenovani protetični g, glas, ki ga dodamo besedi na začetku: za ona, tista pri nas na Gorjušah rečemo guna. »Naše« je tudi akanje: rečemo na primer, da gremo damu. Pa govorjenje na fanta, ki je razširjeno po vsem Bohinju. Še ženska imena smo obrnili na moško. Ivanka je na primer Ivank, meni pa moja stara mama pravi Anitk,« je na kratko povzela najbolj očitne značilnosti narečnega govora na Gorjušah.

Zanimivo je tudi, pove, kako so moški poimenovali svoje žene. Rekli so jim ona – vona ali celo sama.

Tudi otroci še govorijo po domače

Zadovoljna je, da tudi generacijo svojih otrok še sliši govoriti po domače, kar pomeni, da narečni govor ne izginja. »Se spreminja, tako kot se spreminja jezik, a me ne skrbi, da bi ga nehali uporabljati. Ostaja, ker ga uporabljamo.«

Tudi otroci v šoli se učijo o narečjih – ne samo o domačih. »Posebej radi klikajo po interaktivnem dialektološkem zemljevidu in poslušajo, kako na različnih koncih Slovenije določeno stvar popolnoma različno poimenujejo. Seveda najprej hočejo slišati domače narečje, potem se pa neizmerno zabavajo pri tistih, ki so popolnoma drugačna, kot sta na primer prekmursko in koroško,« je povedala in dodala, da v šoli pri delu veliko in radi uporabljajo knjige domačinke Marije Cvetek, ki so prava zakladnica znanj o narečjih.

»Spodbujamo narečja, učencem povemo, da so nekaj lepega, nekaj, kar nas bogati, in da se nam ni treba prav nič sramovati, če govorimo po domače. Pravzaprav se ne spomnim, da bi pri nas koga zaradi narečnega govora zasmehovali ...«

So pa narečne posebnosti razlog za kakšen začuden pogled, prizna. Tako je bilo, ko je na osnovni šoli eno od učiteljic, ki je šla na porodniški dopust, nadomeščala učiteljica iz Kranja. Nekega dne je vsa presenečena pripovedovala, kako je bila priča pogovoru kolegic, ki ju je zanimalo, kakšno je stanje pri sodelavki, ki je pričakovala otroka. Takole, tipično po bohinjsko, je prva vprašala drugo: »Aj Urša že rodiu?«

(Se nadaljuje)