Besede, ki jih najpogosteje slišimo pri babici in dedku

Otroci pogosto prvi opazijo, kako drugače zvenijo besede, ki jih doma govorijo babice in dedki. »Babica vedno govori po domače, nikoli knjižno,« pravijo dekleta iz Otroške folklorne skupine Verine zvezdice, ki deluje na Osnovni šoli Marije Vere. Prav tam – v sproščenih družinskih pogovorih – so narečja še najbolj živa. Amadeja, Ajda, Manca, Nika, Nika, Alekseja in Karolina priznavajo, da narečne izraze največ uporabljajo doma. Ko beseda nanese na »domače« izraze, jih zlahka naštejejo celo vrsto: šporhet, špajza, štufni, štenge, kišta, šajtrga, lojtra … »Čudno bi bilo, če bi rekli stopnice,« v smehu pove Ajda. Otroci opažajo, da največ narečnih besed slišijo prav pri starejših. Dedki in babice uporabljajo izraze, ki jih mlajše generacije vse redkeje vključujejo v vsakdanji govor. Kot so nam zaupala dekleta, včasih babic in dedkov sploh ne razumejo. Čeprav se jim zdi domača govorica zabavna in včasih celo smešna – zlasti ko poslušajo govor iz drugih slovenskih pokrajin – se zavedajo, da gre za pomemben del kulturne dediščine. »Če jih ne bomo uporabljali, se bodo žal izgubile,« poudarja Manca. V šolskem okolju prevladuje knjižni jezik, domači govor pa pogosto ostaja zaprt med štiri stene. Na vaseh je po opažanju mentorice Vanje Hočevar še vedno več pristnega lokalnega govora, saj je manj priseljevanja in se jezik ohranja bolj neprekinjeno. Ni naključje, da pravi slovenski pregovor, da ima vsaka vas svoj glas.

Kot je pojasnila mentorica, pri mlajših učencih (1.–4. razred) velik del vaj namenijo plesnim korakom in ljudskim igram z besedilom, kot so gnilo jajce, trden most ali izštevanke tipa Potujemo v Jeruzalem. Otroci se tako z narečnimi ali starinskimi izrazi srečujejo sproščeno, brez občutka, da se »učijo«. Koreografije pogosto temeljijo na znanih pesmih, kot sta Abraham ma sedem sinov in Ura je ena, medved še spi, ki so bližje knjižnemu jeziku, a vseeno ohranjajo stik s tradicijo. Posebno pozornost mentorica namenja tudi izvirnim poimenovanjem ljudskih plesov. Otroci tako dobro poznajo izraze, kot so zibenšrit, štajeriš, mrzulin, sotiš, valček, polka, pajeriš polka, krajc polka, brc polka, požugana in rašpla. Čeprav teh besed morda ne uporabljajo v vsakdanjem pogovoru, jim skozi folkloro postanejo domače. Pri starejših učencih se vsebin lotevajo bolj poglobljeno. Lani so pripravili koreografijo Gremo ofirat, s katero so obudili star običaj praznovanja godu. Med raziskovanjem so ugotovili, da ima isti običaj po Sloveniji različna imena – v Beli krajini je to bobnanje, na Dolenjskem ramplanje, na Kamniškem pa ofirat ali ofreht delat. Mentorica je morala najprej sama raziskati različna poimenovanja, nato pa otrokom razložiti njihov pomen in ozadje običaja. Ob tem so spoznali tudi narečne izraze, ki jih prej niso poznali, na primer češplja za slivo. Kot pa so nam še zaupale mlade članice folklorne skupine, jim je učenje narečij v izziv, vendar tako izvejo marsikaj novega.