Bilo je nekoč v Zmincu, pa malo gor in dol po dolini

Bilo je pred dobrimi šestimi leti, ko sem v Zmincu obiskal Marico Mrak, upokojeno učiteljico razrednega pouka, ki je leta 2019 – lahko bi rekli tudi sebi v dar ob svoji osemdesetletnici – napisala knjigo s pomenljivim naslovom Bo že kok, še zmeri je blo kok, katerega izvor bomo pojasnili ob zaključku tega zapisa.

Spomin na tisti pogovor z gospo Marico v tem zapisu obnavljam tudi zato, ker bo v enem najlepših majskih dni prištela še sedem let in ker verjamem, da je v svojih mislih, morda pa tudi na papir, v tem času napisala nekaj novih zgodb, tako tistih od nekdaj, pa tudi kakšno novo iz časa, ki ga živimo.

»Še pred mostom čez Soro zavijete desno na staro cesto proti Brodem, Gabrku, Logu in naprej v Poljansko dolino. Naša hiša ima številko 27 in je zadnja v Zmincu. Nemogoče zgrešiti,« me je predhodno po telefonu »navigirala« moja bodoča gostiteljica. Pa bi se z mislijo na vsa domača imena za posamezne dele vasi, okoliška polja in travnike, gozdove in griče, odseke cest in poti ter predele ob reki iz njene knjige kaj lahko zmedel, preden sem zapeljal na dvorišče pred hišo tik pod Muretovim gričem ob cesti ne levem bregu Sore.

Prav v tistem delu okoli Brodov, malo višje, kjer Marica živi skoraj vse svoje življenje, se poljanščina prelevi v škofjeloščino. »Ravno pri naši hiši smo bili bolj orientirani na poljansko stran, naši kasneje priseljeni sosedje pa na škofjeloško. Tako smo se večkrat pošalili, da se pri nas kuha 'zjele in mesu', pri njih pa 'zele in meso', pa čeprav so hiše le streljaj narazen. Pa še zajec menda teče iz Loke do Brodov, naprej pa 'zejc'.«

Z gospo sva sedela ob kavi ter domačem zavitku in se pogovarjava, kako je kaj v Zmincu, vedno bolj pa tudi o tem, kako se je živelo pred pol stoletja in več v njeni družini, med ljudmi na vasi in nasploh v krajih, o katerih piše v svoji knjigi. Knjiga je nekako sama potrkala na vrata. Pove, da se je ob nastopu slovenske države predčasno upokojila. V poklicni dobi je najprej deset let v Lučinah poučevala na razredni stopnji več let tudi celodnevno, nadaljnjih dvaindvajset – večinoma tretji razred – na matični osnovni šoli v Gorenji vasi, nekaj let potem še »iz pokoja«. Učitelji so tudi njena hči Urška in oba vnuka, Martin in Liza, njena mlajša hči Klara pa se je zapisala novinarstvu, po delu na Radiu Kranj je pred leti okrepila novinarske vrste Gorenjskega glasa.

»Ah, moji hčeri. Vedno me za kaj 'naštimata',« se Marica navidezno pritoži; da se sama sicer raje drži bolj v zadnji vrsti in ne sili v ospredje. K pisanju so Marico dodatno usmerjali pogovori s slavistko in etnologinjo ddr. Marijo Stanonik, s katero jo je povezal zet Janez Ramoveš. Stanonikova ji je pomagala z navodili in nasveti, kako zapisovati spomine iz preteklosti, za kar ji je zelo hvaležna.

Pokaže do zadnje strani popisan rokovnik. »Kakšne dve leti sem si delala zapiske. Prečrtani so šli v objavo, tisti, ki niso, so ostali zunaj. Včasih je bila dovolj le ideja ali droben preblisk, ki sem ga podaljšala v kratko zgodbico, anekdoto … Vse, kar je v knjigi, je tukaj zapisano na roko. Znam pisati hitro in lepo, kar mi je ostalo še iz šole, kjer sem pazila, da so otroci znali prebrati za menoj. Včasih sem kaj zapisala tudi sredi noči, če sem le imela zraven papir in svinčnik. Potem se je kar naenkrat nabralo zgodb za celo knjigo,« razloži Marica Mrak in doda, da sta jo hčeri pri pisanju vseskozi spodbujali. Obe sta sproti prebirali zapisano, Klara je zapise pretipkavala v računalnik, Urška pa je kasneje prevzela urejanje knjige, poiskala je prave ljudi, ki so jo oblikovali in natisnili. Da je knjiga pravi družinski izdelek, sta z ilustracijami še pripomogla vnuk Martin Ramoveš in njegova partnerica Tea Kregar.

To so velike zgodbe o velikih ljudeh, piše na zadnji strani knjige. »Pisanje sem črpala iz svojega spomina, od zgodb, ki mi jih je pripovedovala mama, do spominov na čas mojega otroštva, ki so še danes zelo živi, pa tudi siceršnjega življenja v spodnji Poljanski dolini,« o temah za pisanje razlaga avtorica knjige in pove, da je nekaj svojih spominov soočila s tistimi brata Janeza Krmelja, eno od zgodb je dopolnila s pripovedovanjem sestrične Ane Dolinar, da pa ni recimo zbirala zgodb naokrog po okolici.

Na začetku avtorica predstavi svoje rodbinske zgodbe, v najbolj obsežnem delu knjige pa se spominja svojega otroštva med drugo svetovno vojno in njenih mladih let po vojni. Že res, da je pisanje povezano z njenimi lastnimi spomini in doživetji, hkrati pa nam ponuja širšo sliko nekega časa na vasi, ko je prebivalstvo razen na večjih kmetijah pestilo pomanjkanje, ko je bilo priti čim prej do kruha pomembneje kot izobrazba, beremo o povsem drugačnih otroških igrah, kot jih poznamo danes. Marica piše, kako so nabirali gobe in borovnice za odkup, kakšen luksuz je bil, če je bilo pri hiši kolo ali pa radijski sprejemnik, da v njihovih krajih ni manjkalo kač in celo lovcev nanje, pa o cerkvenih praznikih, ki so bili še posebej za otroke vselej poseben dogodek. Zanimive so zgodbe o nenavadnih dogodkih, smrtih, strahovih, vražah, v katere so verjeli vaščani.

V drugem delu knjige nas avtorica iz svoje družine popelje v širše okolje vasi Zminec, Brode in Gabrk, opisuje nekatere domačije, zanimive ljudi iz preteklosti, predvsem pa prigode, ki potujejo naprej s krajevnim izročilom. »To je del, v katerem pišem o raznih vaških nagajivostih. V težko življenje so ljudje vedno vnašali tudi vedrino, saj so tako lažje preživeli,« pravi Marica in pojasni, kako so Zminčani dražili prebivalce Brodov, da imajo v tolmunu v Sori bobra – pibra. Zato so jim rekli pibrovci. Brojci jim niso ostali dolžni in so jim posvetili pesmico: Zminčani vriskaja, kurji drek stiskaja, nej ga le stiskaja, saj je mehak!

V zadnjem delu pa so zabeležene zanimivosti, o katerih so ljudje govorili in vanje verjeli. Recimo, da se že po joku pozna, kakšnega spola je otrok. Dečki so se menda oglašali tobaaaak, tobaaaaak, deklice pa kofeee, kofeeee.

»V zaključku sem dodala še prepise pisem, ki jih je stric Anton Krmelj iz Amerike pisal mojemu očetu Martinu. Iz njih spoznamo, kako težko življenje je bilo v tamkajšnjih rudnikih in kako je pogrešal dom. Tu pa sta še dve pismi strica Janeza Krmelja, ki je živel v Trstu.«

Marica Mrak v zgodbah predvsem opisuje življenje v svojih domačih krajih, ki jih dobro pozna, a se pri tem ne opredeljuje. Tudi ko gre za vojni čas. »Naj bodo partizani ali domobranci, oboji so prišli in nam pobrali, če so bili lačni. Enkrat eni, drugič drugi,« zatrjuje Mrakova, ki dogodkov iz preteklosti v pisanju ne komentira, ob tem pa dodaja, da je marsikatero dogajanje kdo drug mogoče videl z drugačnimi očmi kot ona. »Nič zato, pa naj napiše po svoje.«

Bralcem je knjiga všeč tudi zato, ker je napisana na humoren način. »Taka sem, marsikaj rada obrnem na humorni način,« pravi Marica Mrak, ki na pamet zna marsikateri odlomek iz Tavčarjeve Visoške kronike, za katero pravi, da je njeno sveto pismo. Kljub temu pa pravi, da se nima za Poljanko, da Zminec pač spada pod Škofjo Loko. »Je pa res, kadar pridem na zgornji konec doline, bom govorila bolj po poljansko, v Škofji Loki pa, ne da bi se zavedala, ravno obratno.«

Ko zaprem zadnjo stran Maričine knjige, se v mislih sprehajam po krajih, ki jih opisuje. Kakšni so v resnici ti kraji, kako je bilo tam nekoč in kako je danes? »Bo že kok, že zmeri je blo kok,« bi rekla Micka Krmelj, ki je zgodbe pripovedovala svoji hčeri Marici, ona pa jih je napisala, da bi jih »videli« tudi mi.