Brati pokrajino

V 11. stoletju je bilo območje okoli današnje Pečnikove kmetije komaj prehoden pragozd. Na območju današnje Železne Kaple je bilo manjše naselje, zgrajeno za oskrbo prevoznikov (furmanov) in njihovih vprežnih živali na poti v južno Emono, današnjo Ljubljano, izvemo v knjigi Brati pokrajino s podnaslovom Travnik v Lepeni, ki je izšla v sklopu projekta Lingua. Ferdinand Bevc pripoveduje, da so Rimljani znali graditi ceste čez gore, vendar o prečkanju Karavank nikoli niso razmišljali, saj je bila obvoznica na vzhodni in zahodni strani veliko bolj ekonomična. Za uporabo obvoznice pa je bilo treba vsakih nekaj kilometrov plačati cestnino. Da bi jo potniki obšli, so poiskali novo pot skozi dolino Bele, večinoma skozi Rebrco, včasih pa tudi skozi Lobnik do Kaple, naprej do Jezerskega in v južno Emono. Tako je nastala prva naselbina v dolini Bele.

Šele v 12. in 13. stoletju je zaradi nove posvetne in cerkvene ureditve ter dodelitve posesti, predvsem posvetnemu plemstvu, pa tudi Cerkvi, prišlo do prve naselitve Lepene. »Z naseljevanjem so nastajala tudi nova imena. Medtem ko so bila dotlej znana imena, ki so izvirala še iz keltskih časov, le za velike gore, ki so bile vidne od daleč, je bilo treba za boljšo orientacijo poiskati imena tudi za novonaseljene stranske doline in grape. Grapa oziroma dolina, v kateri je tudi Pečnikova kmetija, je dobila ime Lepena.« Ime izhaja iz slovenske besede lepuh oziroma lapuh za rastlino z rumenimi cvetovi, ki je marsikomu znana po uporabi v ljudskem zdravilstvu.

V preteklosti je bilo življenje tesno povezano z naravo. Različna znanja so se večinoma ustno prenašala iz roda v rod. Knjiga – Mohorjeva iz Celovca jo je izdala na temelju umetniško-raziskovalnega projekta, ki je v središče postavil travnik nedaleč od slovensko-avstrijske meje – ob pogledu v zgodovino poudarja pomen ohranjanja dediščine prednikov. »Zaradi uporabe novih tehnologij in tehničnega napredka je znanje o številnih podeželskih obrtnih izdelkih potonilo v pozabo. S tem je povezana tudi izguba jezika, izrazov, ki so se uporabljali za opis orodij. Jezik namreč zaradi narave svojega besedišča vedno sporoča več kot le posamezne izraze. Z njim se prenašajo izkušnje, znanje in modrost družbe,« pojasnjuje Elisabeth Johann. V svojem prispevku se med drugim ozira k zapisom o opravilih in opremi na kmetiji. »Vsaka gospodinja je morala znati veliko stvari. V ponos vsaki gospodinji je bilo, če je znala dobro kuhati, najboljše pa je bilo, če je znala speči dober kruh,« je obudila spomine Karoline Haderlap. Ob tem izvemo, da se je že v starem visokem nemškem obdobju izraz prot uporabljal tudi za pecivo iz nekvašenega testa. Tako je nastala nemška beseda Brot in med drugim tudi bread v angleščini. »Vendar se ta beseda ni nanašala samo na hrano. Uporabljala se je tudi kot sinonim za hrano, prehranjevanje, zaposlitev ali preživetje. Nič čudnega, da še danes uporabljamo nekoliko staromoden izraz krušnik, ko govorimo o poklicu, ali pa besedne zveze, kot so kruh in maslo, umetnost brez kruha ali iti s trebuhom za kruhom. Motiv kruha se pojavlja tudi v številnih pregovorih ...«