Domača pesem ne pozna meja

Na davne dni je bil pomenljivi naslov prve pesmi, ki jo je domači Mešani pevski zbor Koledva pod vodstvom Egija Gašperšiča zapel na koncertu konec leta v Kropi. Posvečen je bil več kot šestdesetletnemu sodelovanju s slovenskim zborom z Radiš v Avstriji in tridesetletnemu sodelovanju s slovenskim zborom iz italijanske Gorice. Vsak od treh nastopajočih zborov se je na odru prenovljene dvorane Kulturnega doma v Kropi predstavil s sedmimi pesmimi, večina je bila ljudskih, zapeli so jih v narečnem jeziku. Kot so poudarili domači pevci, skupni koncert zaznamuje predanost slovenski ljubiteljski kulturi, ki jih desetletja dolgo povezuje kljub uradnim državnim mejam.

Kroparski koledniki in koledniki iz sosednje Kamne Gorice so bili v preteklosti znani povsod naokrog. Tako kot nekoč, ko se je koledniška pesem slišala od vrat do vrat in so širili veselje, lepe želje in voščila, praznično vzdušje s pesmimi kolednicami, kot so Matija je tudi prinesel en dar, O dete cartano, Sem komaj dol legel in še danes priljubljene N'coj smo mi pršl' do vas, Danes po vseh krajih zemlje in Preč je zdaj to staro leto, tudi danes širijo med ljudmi.

Zapeli kolednice

Tudi na srečanju v Kropi je domači zbor posebno pozornost v programu namenil kolednicam. Koledniško izročilo namreč zbor dolga desetletja skrbno neguje in kolednice v adventnih tednih pogosto prepeva, zato je pričakovano prav s koledniškimi pesmimi obogatil tudi spored koncerta na letošnjo prvo adventno nedeljo. A kot so zapisali v programu, je bil tokratni koncert verjetno tudi zadnji javni nastop Mešanega pevskega zbora Koledva.

»Vse od leta 1961 je zbor stopal po poti, začrtani pred letom 1876. Dolga desetletja je skrbno negoval tudi koledniško izročilo in ga v adventnih tednih v veselje mnogih veliko prepeval. A minevanje časa ima svoje zakonitosti ...« je v programski list zapisal ustanovitelj, dolgoletni zborovodja in tudi pobudnik srečanj z zamejskimi zbori Egi Gašperšič.

V slovensko vas Radiše na avstrijskem Koroškem so se prvič odpravili pred več kot šestimi desetletji. Dolgoletni predsednik zbora z Radiš Tomaž Ogris je povedal, da sta se jeseni leta 1963, ko so Kroparji iz tedanje Jugoslavije prvič prišli čez Ljubelj na Radiše, srečala dva svetova. »Na Radišah nismo imeli tako čudovite dvorane, kot jo imate tukaj, temveč dvorano pri cerkvi, ki ni bila nič drugega kot farovški hlev, ki so ga Radišani za silo preuredili v prireditveni prostor,« je na koncertu z občinstvom podelil spomine.

Povezani v različnosti

»Oder je bil prevlečen s papirjem, na katerega so se Kroparji potem podpisovali. Peli so pesmi, priredbe Egija Gašperšiča, ki jih še nikoli nismo slišali ... Prenočili so pri družinah in šele čez eno leto, ko smo jim obisk vrnili, smo se zavedeli, kakšna razlika je med nami, samimi kmeti, in Kropo, kjer smo nastopili v prelepi dvorani.«

»Že pred šestdesetimi leti smo presegali meje, tako kot je zdaj moderno v Evropi,« je še poudaril Ogris, sedanji predsednik Tolmaier pa je dejal, da je ponosen na tradicijo, ki jo še vedno ohranjajo. »Mislim, da je zgodba nekaj posebnega; to je mogoče le, če se najdejo pravi ljudje, ki verjamejo v dobro misel in dobro idejo prijateljstva in skupnega ustvarjanja.«

Podobnih misli je tudi Andrej Čevlek, predsednik Moškega pevskega zbora Mirko Filej iz Gorice. »Navdušenje nad petjem je v naših krajih veliko. In po vaseh še govorimo slovensko. Tudi v šolah. Močno držimo skupaj in verjamem, da bomo ostali povezani, tudi s Kropo.«