Družina Blajs v krempljih strahu (2)

Poselitev Koprivne, ki je bila po prvi svetovni vojni razdeljena med Avstrijo in novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, se je začela konec 11. in v začetku 12. stoletja. Priseljenci so krčili zaraščeno in divjo naravo in si tako zagotavljali boljše pogoje za preživetje. Ferdinand Bevc v dvojezični knjigi Družina Blajs v krempljih strahu (In der Faengen der Angst – Das Schicksal der Familie Blajs) piše, da seže v ta čas tudi nastajanje prvih imen. Ime Koprivna izhaja iz slovenskega poimenovanja za koprivo, danes pa se ti kraji imenujejo Podpeca oziroma Koprein Petzen.

V tistih časih prav velikega zanimanja za naselitev v teh krajih ni bilo. Zemljiški gospodje so za obdelovanje zemlje najprej skušali pridobiti domače ljudi slovanskega izvora, kadar pa jih ni bilo, so bili prisiljeni iskati pomoč v drugih krajih, je zapisal Ferdinand Bevc. Po arhivskih papirjih je skal tudi izvor imena Blajs. V taki obliki se je prvič pojavilo leta 1875 kot različica starejše oblike Fleihs. Pred tem so bila za to domačijo uporabljena tudi imena Fleiss, Vleiss in Vleish.

»Če danes v Evropi iščemo po podobnih imenih, najdemo predvsem dve obliki. Ena izmed njiju izhaja iz nemške besede Fleiss, kar pomeni pridnost ali marljivost. Zlasti zapisi iz 18. in 19. stoletja nakazujejo na tak izvor in možnost, da je bil nosilec tega imena marljiv podložnik ženeške gosposke,« piše Ferdinand Bevc. Prvotno zapisano ime Vleish, ki izvira iz srednje visoke nemščine, pa nakazuje možnost povezave z besedo Fleisch, ki pomeni meso. Očitno je imelo mesarstvo na tej domačiji poseben pomen. Morda je bil eden od najemnikov kmetije po poklicu mesar ali pa je za okoliške kmete opravljal mesarska dela. V nemščini so imena za mesarja, kot so Fleisher, Fleischhacker in Metzger, zelo znana in razširjena, je v knjigi zapisal Ferdinand Bevc. Temu pritrjuje tudi urbar ženeške gosposke iz leta 1535, v katerem je navedenih osem kmetij s tega območja, ki so se ukvarjale predvsem z živinorejo, sirarstvom in mlekarstvom. Take kmetije so bile takrat na južnem Koroškem posebnost, imenovali pa so jih planšarske kmetije.

Tradicija hišnih imen

Večina hišnih imen, ki so v rabi še danes, izvira iz 15. in 16. stoletja. Ferdinand Bevc navaja hišno ime Mozgan, ki izhaja iz slovenskega izraza možgani in nemškega Hirn in napeljuje k trditvi, da je bil gospodar zelo umen, bister … Pa Šorli, ki naj bi izviralo iz besede scheren (striči), domnevno v povezavi s striženjem ovac. Hišno ime Čemer naj bi izviralo iz imena Nikolaj, hišno poimenovanje Kukež pa so uporabljali zaradi zelo strme in težko dostopne lege kmetije. Do 18. stoletja so vsi, ki so živeli na določeni domačiji, nosili le hišno ime. Tako je bil tudi Tone, hlapec pri Blajsu, Blajsov Tone. Ta navada se je ohranila do danes. Tudi sedanjega lastnika Blajsove domačije Thomasa Kotoganyja poznajo kot Blajsovega Tomija. Hišna imena so globoko zakoreninjena v pogovornem jeziku in pogosto pomembnejša od uradnih priimkov.