Folklorna skupina Kamnik: narečje potuje z njimi

V času, ko globalizacija briše meje med kulturami, jeziki in običaji, ima delo lokalnih kulturnih društev še toliko večjo težo. Med njimi ima posebno mesto Folklorna skupina Kamnik, ki že več let skrbi za ohranjanje ljudskega izročila, plesov, pesmi, noš in – nič manj pomembno – govora. O pomenu tega poslanstva smo se pogovarjali z Janezom Hribarjem, predsednikom skupine, ki poudarja, da folklora ni zgolj odrska umetnost, temveč način razumevanja identitete. Folklorne skupine imajo po njegovem mnenju pri tem pomembno vlogo. Nastopi niso le poustvarjanje starih običajev, temveč priložnost, da se javno sliši domača beseda.

V Folklorni skupini Kamnik domač govor vključujejo predvsem v igrane prizore in povezovalna besedila. Če zgodba izhaja iz domačega okolja, potem mora tudi govor ustrezati temu prostoru. Knjižna slovenščina bi bila po Hribarjevih besedah v takem primeru nenaravna. Gre za zavestno odločitev: ohraniti avtentičnost, tudi če to pomeni, da kakšna beseda komu ni takoj razumljiva. Pri pripravi novih predstav se pogosto pokaže, kako raznolika je govorica že na majhnem območju. »Vsaka vas ima nekaj svojega,« pove Hribar. Včasih gre le za drugačen naglas, drugič za povsem drugačen izraz. Zato se člani skupine večkrat obrnejo na starejše krajane. Ti se še spomnijo, kako so govorili njihovi starši in stari starši. Pogovori z njimi niso formalni intervjuji, temveč sproščena srečanja, na katerih iščejo izraze, ki so danes že redkejši.

Zanimiv je tudi način priprave besedil. Kot poudarja Hribar, so scenariji praviloma zapisani v knjižnem jeziku. To omogoča preglednost in lažjo organizacijo vaj. Ko pa člani stopijo na oder, dialoge prilagodijo domačemu narečju. Tak pristop združuje praktičnost in avtentičnost. Besedilo ostaja razumljivo v pisni obliki, govor pa dobi naravno podobo. Intonacija, poudarki in ritem stavkov se prilagodijo načinu, kot ga poznajo doma. Njihov zadnji koncert z naslovom Ples in glasba izpod kamniških planin, ki je v ospredje postavil vasovanje po domače, je bil primer takšnega pristopa. Prikazali so star običaj snubljenja in vaškega druženja. Poseben poudarek je bil prav na govoru – dialogi so temeljili na domačem govoru, pri čemer so uporabili izraze, ki so jih zbrali med starejšimi prebivalci.

Njihovi nastopi segajo tudi drugam – po Sloveniji in čez mejo. In z njimi vedno potuje tudi domača govorica. Predsednik Janez Hribar poudarja, da gostovanja niso le priložnost za predstavitev plesov in noš, temveč tudi odgovornost do jezika. »Kamorkoli gremo, gremo kot Kamničani. In to pomeni, da govorimo tako, kot govorimo doma.« Na odru tako ne prilagajajo govora knjižni slovenščini zgolj zato, da bi bili bolj razumljivi. Dialogi v igranih prizorih ostajajo v domačem narečju. Če je treba, pomen kakšne manj znane besede nakaže kontekst ali dodatna razlaga v napovedi. »Ne vidimo razloga, da bi se odpovedali svojemu govoru. To je del zgodbe, ki jo prinašamo,« pravi Hribar. Odzivi na tak pristop so po besedah predsednika večinoma pozitivni. V Sloveniji gledalci pogosto z zanimanjem prisluhnejo drugačnemu naglasu in izrazom. V tujini pa narečje deluje kot dodaten element folklorne barvitosti.

Folklorna skupina Kamnik tako ne ohranja le plesnih korakov in noš, temveč tudi besede. Tiste, ki so nastajale med polji, v delavnicah in na vaških dvoriščih. Besede, ki nosijo spomin kraja. In prav v tem, poudarja Janez Hribar, je njihovo poslanstvo: da domača govorica ostane živa – ne le v knjigah, temveč med ljudmi.